|
OKTOBER PRI SKUPINI MAVRICE |
 |
 |
|
Bili smo zelo aktivni. V šali bi lahko rekli takole: "V mesecu oktobru je Gospodu Bogu z našo pomočjo uspelo ustvariti vse, kar je še manjkalo." Iz čudovitega vesolja je bila izbrana Zemlja kot poseben planet z izredno pestrostjo življenja v morju in na kopnem.Sprva je kazalo, da sploh ne bomo splavali iz vode. V njej je bilo namreč veliko zanimivih bitij, o katerih smo vedeli povedati svoje izkušnje. Najbolj domači smo si bili z morskimi ježki in posledično z iglicami v podplatih. Počitniške izkušnje!
Sledilo je rastlinje na kopnem. Hvala Bogu se lahko Vrhničani veselimo pestrega zelenja, nas pa je "odneslo" v džunglo, ki je dan za dnem bolj pestra nastajala pod našimi rokami z vsem, kar sodi tja. Ni manjkalo ovijalk, palm in na njih banan in kokosov, potem pa še kač,opic,raznovrstnih ptic.... pa kaj bi naštevali. Če nadaljujemo z opisovanjem boste imeli morda tudi vi malo težav- tako kot mi. Vas zanima kakšne težave se pojavijo, če imaš v igralnici džunglo? Ne, ne lovijo nas kače, na nosove nam ne padajo kokosovi orehi... Zmanjkuje nam prostora za ležalnike, saj gremo po kosilu radi še malo podremat. Toda zdaj ne bomo spali!
V oktobru smo se spomnili še svetega Frančiška, ki je ljubil vse stvarstvo in ki je zavetnik živali in vsega lepega.V popoldanskem času smo imeli skupaj s starši Frančiškove delavnice. Napolnili smo dolino pod vrtcem in ustvarjali do večera.
Živali so nas potem obiskovale v vrtcu ali pa smo jih mi obiskali pri njihovih lastnikih.
Opazovali smo gosenico, pestovali in tudi božali madagaskaskega ježka, ki se je obnašal kot mi v septembru na športnem igrišču, ko smo imeli kros. Njegove majhne nogice so ga komaj dohajale. Zajček se nas ni bal,saj smo bili tihi in nežni. Želvo smo božali in raziskovali njen oklep. V skupini opravlja praktični del šolanja deklica Maruša, ki je velika ljubiteljica živali. Povabila nas je na svoj dom in tam smo imeli kaj videti in hraniti: vietnamskega pujsa, psičko Kepi, ki je kar poplesavala okrog otrok, pa dolgodlakega zajčka ……kot majhen živalski vrt.
Krona stvarstva pa je človek. Končno smo ga dočakali. Bog je ustvaril Adama in Evo. Potrebovali smo dva obrisa. A ni ostalo le pri tem. Vsi smo obrisali telesa, te obrise pobarvali, obstrigli, ter z njimi okrasili stopnišče. Saj tudi prva človeka nista ostala sama na Zemlji.
Nasprotno. Ljudi je bilo čedalje več. Tam, kjer so bili, jim je začelo primanjkovati prostora, zato so se odločili, da bodo vzeli pot pod noge in odšli po svetu. In so šli. Nekateri zelo daaaaaaaleč. In kar naenkrat smo se v pogovoru po misijonski nedelji tako znašli med Indijanci. Kaj smo se naučili pri njih, vam povemo naslednji mesec, seveda, če se do takrat že vrnemo. Trenutno smo na raziskovanju v Ameriki. |
|
VRNILI SMO SE IZ AMERIKE - SKUPINA MAVRICE |
|
|
|
Lepo pozdravljeni! Kili, kili, jaka zaka, oko ama, bum, bum, bum….Vam je to kaj poznano?No, nam je zlezlo pod kožo. Pa ne le to!Dolgo smo opazovali spoštljiv odnos Indijancev do narave,občudovali njihovo skromnost in iznajdljivost. Če ne veste, nekateri kuhajo kar v koži ujetega bizona, ki jo kot vreča obesijo na štiri palice, vanjo nalijejo vodo in dodajo v ognju razbeljene kamne. Tako grejejo vodo, ne kurijo pod kožo. Če bi, s kosilom ne bi bilo nič!Vse, kar najdejo v okolici koristno in preudarno uporabijo za preživetje. Nekateri so poljedelci in gojijo žito, koruzo, fižol. Mimogrede, koruzo smo dobili iz Amerike! Preden so prišli k njim beli ljudje, niso poznali konj, kmalu pa so postali spretni jezdeci. Postavljanje šotorov je tudi prava znanost. Mi smo postavili enega velikega in veliko majhnih. Izdelali smo verižice, spletli usnjene pasove, na katere smo obesili tomahavke, okitili smo se s perjanico in že se je zaslišalo: »Aaaaaaaaaaaa«.Lana je prinesla debelo knjigo s slikami, ki nas je naučila tudi to, da Indijanke svoje otroke nosijo v posebnih visečih vrečah, na hrbtu s seboj k vsakemu delu. Če je v bližini kakšno drevo, vreče obesijo na veje in otroci na njih visijo kot pri nas hruške jeseni. Indijanci cenijo poštenost, pogum ,modrost in starost z izkušnjami. Vrednote, na katere smo mi skoraj pozabili, žal tudi mnogi Indijanci,s katerimi se je življenje kruto poigralo, a s tem nismo obremenjevali src otrok . Omenili smo, da nekateri beli ljudje niso bili prijazni, niso cenili narave s tako ljubeznijo kot oni, vendar so poznani tudi veliki ljudje, ki so bili Indijancem prijatelji, učitelji, pomočniki. Eden teh je bil naš misijonar Friderik Baraga ali Črna suknja.
Slike si lahko ogledate tukaj v fotogaleriji (kliknite). |
|
|
SEPTEMBER PRI SKUPINI MAVRICE |
|
|
|
Tako lepe jeseni še Mojca in Anica ne pomnita, ki že nekaj let hodita po tej Zemlji. Mi smo jo dobro izkoristili in preživeli v naravi veliko časa.
15. septembra smo se udeležili prvega organiziranega krosa otrok, ki obiskujejo vrtec. Menda se nas je prijavilo preko 3oo.V svoji kategoriji sta dve naši deklici, Ivana in Hana, osvojili prvo in drugo mesto. Vsi ostali pa smo se tudi borili z vsemi štirimi in sopihali, ter uspešno prispeli na cilj. No, čisto zaupno povemo, da sta bili naša vzgojiteljica in njena pomočnica najbolj zadihani. Bravo mi! (Slike si oglejte v fotogaleriji)
22. smo se sprehajali po Stari cesti. Gašper je rekel, da je bil dan, » k so zaprl, pa smo mi šli«. Dobro je povedal, kajne! Če hočete bolj učeno, je bil «Dan brez avtomobila«. Reševalci so vprašali, kdo bi imel zlomljeno nogo. Kar nihče se ni javil. Končno se je ojunačil Ožbej. Ne, niso mu zlomili noge, kje pa! Samo pokazali so, kako v takem primeru pomagajo ponesrečencu. Eli je bila tam najbolj všeč ogrlica, ki jo je dobila od prijazne gospe (kresnička), Ani so bile všeč močne lučke (na gasilskem vozilu)…Vsi pa smo si najbolj zapomnili čarovnikovo predstavo. (Ostale slike si oglejte v fotogaleriji)
26. septembra smo imeli nepričakovan obisk. K nam je prišlo vesoljsko bitje z imenom Mavrisoljček. Vid si je najbolj zapomnil, da je imel škatlaste copate, Lara pa to, da je pobožal njo in Bora. Tina se je opogumila in pobožala njega. In zakaj je prišel? Težave je imel. Neki Zemljani so prišli na njegov planet, z raketo polno smeti, in so jih hoteli tam odvreči. Ne, ne, to pa že ne! Vsi Mavrisoljčki so se uprli in raketa je morala odpotovati nazaj. Toda, kaj če se vrne!? Zato je prišel k nam, ker je slišal, da se pogovarjamo o vesolju in nas je prosil, naj razvrščamo smeti in naj jih naredimo čim manj. Bil je vesel in presenečen, ko je videl, da mi vse to že delamo, da skrbimo za čim čistejšo naravo. Naučil nas je izštevanko, pesmico je zapel s svojim škatlastim glasom,…..potem, potem ga je prijelo pa kakat, da prav ste slišali in kar naenkrat se mu je mudilo. Preden je s svojimi škatlastimi čevlji nerodno odropotal, pa nam je podaril še vesoljske bonbone. Upamo, da nas še kdaj obišče.
Naučili smo se že šest pesmic, ustvarili kar nekaj umetnin, šivali in uživali na spodnjem dvorišču, ki nam sedaj nudi še več možnosti za gibanje kot lansko leto, raziskovalni sprehodi so pa sploh nekaj posebnega. Na enem izmed njih smo srečali »očita kravo«, ob »njem« pa se je pasel mlad bikec. Ko smo si obe živali dobro ogledali, smo ugotovili, da ima »oči krava« vime. Tako je eden od fantov dobil krajši, skromen »poduk« iz naravoslovja. Za danes bodi dovolj.
Konec oktobra se spet slišimo! Mavrični pozdrav. |
|
LETOVANJE NA DEBELEM RTIČU |
|
|
|
Tudi letos so otroci Župnijskega vrtca Vrhnika letovali na Debelem rtiču. |
|