Župnijski vrtec Vrhnika

Tisti, ki imate za seboj kakšno selitev veste, da je to kar zahteven zalogaj, pa še veš ne natančno, kaj te čaka po njej. Tudi mi smo spakirali, zložili na voziček, potem pa vozili, vozili, prenašali zlagali, sortirali in .....prišel je september. Nova stavba, drug vhod, nova igralnica in več drugih novosti. Toda mi, ki smo sedaj najstarejši v vsem vrtcu ( to je potrebno posebej poudariti, ker se nam zdi pomembno), smo se hitro znašli. Osvojili smo nov ritem, opravljamo odgovornejša dela in naloge...z novo hišo smo se "zlili" tako dobro, kot bi bili njeni stari stanovalci.
Leto smo pričeli s temo O PROMETU.Pomembno je, da znamo na cesti tudi sami paziti na svojo varnost, zato je treba poznati govorico semaforjev, prometnih znakov in talnih označb.Zdaj vemo, da nekateri znaki prepovedujejo, nekateri opozarjajo na nevarnosti, nekateri pa nas obveščajo. Zelo smo veseli, kadar vozniki, ki peljejo mimo vrtca upoštevajo omejitev na 30 km /h, ker so naše noge sicer urne a kratke in še ne zmorejo tako hitro na drugo stran. Če pa se noge še ustrašijo, se lahko zmedejo in je nesreča tu.Iz odpadnega materiala smo izdelali tako zanimiva vozila, da smo jih skoraj patentirali , ker so na najcenejši- ročni pogon in zato tudi ekološka. Tudi z reciklažo ne bo težav. Vse to znamo že petletniki. Le zakaj se stvari potem, ko taki petletniki odrastejo, tako zelo spremenijo. Morda bomo mi to kolesje zaustavili ali  vrtenje preusmerili v drugo smer, saj je znan rek:" Kar se Janezek nauči, to Janez zna".
Gospa Zdenka nas je obiskala s svojim zmajčkom ali krokodilčkom,  ki smo ga poimenovali KROKIŠČETKO. Ima snežno bele zobe in tudi nas uči, da ohranimo čim bolj zdrave zobe. Vaja dela mojstra, tudi Krokiščetko je z nami zelo zadovoljen. S poličke pa zvedavo opazuje zobna miška in čaka na prvi mlečni zobek.
Ker smo radovedni in imamo radi pravljice in zgodbe, smo se odločili obiskati KEKČEVO DEŽELO. Ko so vzgojiteljice to sporočile Kekcu, se ta ni prav nič obiral in je sporoči:" Pridite kar takoj, še pred mrazom in snegom, no kar jutri. Bedanec je zopet ugrabil Mojco. S skupnimi močmi jo bomo lažje rešili. Teta Pehta pa prav danes mesi in peče kruh. Pristavila  je tudi ogromen lonec za najboljši čaj v naši deželi.Kakšne zdravilne kapljice se bodo našle  tudi za vzgojiteljice. Dobro se naučite oponašati sovo in ste lahko povsem brez skrbi. Komaj čakamo, da vas Bedancbus pripelje v našo deželo!" Kaj smo hoteli!? Kar odšli smo in ni nam žal. Imeli smo se res lepo. To, da smo Mojco rešili in da smo v tek pognali Bedanca, pa ste verjetno zasledili v dnevnem časopisju, ki je željno senzacij in izrednih dogodkov. Če tega niso objavili, jim lahko sporočite, da so za časom in da sploh ne sledijo več. Lahko pa pridejo v Kaplanijo in privolili bomo v kak intervju, da si operejo svoje ime. Ostalim pa tole obvestilo. Bedanec je odšev v gore. Lahko spite povsem mirno.
Za časopis Ekipa pa bi bil primeren opis dogajanja na našem spodnjem igrišču. Plezalo je postalo tako obiskano, da je podobno brajdi, s katere visijo grozdi. Ne, pa niso grozdi, otroci so! Gibčnost, spretnost, poskočnost, izvirnost, vztrajnost, iskanje vedno novih možnosti in položajev, pa malo navzgor, pa malo navzdol, hitreje in hitreje. Otroci uživajo v svoji inovativnosti in spretnosti, vzgojiteljice budno opazujemo, opozarjamo, po potrebi"redčimo" grozde,opozarjamo na previdnost in na  to, da se je potrebno močno držati in nikakor ne hiteti ali se prerivati Vsak dan prosimo tudi naše angele varuhe, naj vstanejo ob pravem času, ter se lotijo dela z vso zavzetostjo. Imamo tudi nove, kovinske samokolnice, pripravne za različne materiale. Uporabljamo jih tudi za koristno delo, saj smo opleli prostor pred kapelico, sproti grabimo in pospravljamo odpadlo listje, potem pa saj veste, domišljija je velika! Ko smo že pri gibanju in športu, naj se pohvalimo še z udeležbo na jesenskem krosu. ČISTO VSI OTROCI SO PRETEKLI PROGO  DO CILJA.Težko je govoriti o tem, kdo je v pot vložil več truda- prvi ali zadnji. Vsi so zaslužili velik aplavz. Uspeli so zasesti prvo in drugo mesto pri deklicah. Ko to berete, pa zaploskajte kar vsem,ker smo se pogovarjali o tem, da je najpomembnejši trud, ki ga vložimo.
V septembru smo poskrbeli tudi za  dekoracijo trgovine DG.Ker smo se odločili za "žabjo izvedbo", smo nekaj časa govorili tudi o teh zanimivih živalih, se naučili pesmico o njih,  žabe narisali na karton, ter šivali. Bila je luknja pri luknji, spretne šivilje in "šivilarji" kot so skovali otroci, so šiv za šivom vztrajali do zadnje in nastale so lepe rege.
Da, vse to v enem samem mesecu.
Se slišimo ob mesecu "osorej". 

Biti novinar - poročevalec, ni preprosta stvar. Vsak dan se odvije mnogo dogodkov, včasih toliko, da ne moremo biti prisotni na vseh ali pa o vseh poročati. Pa vendar, obljuba dela dolg in morda bolje pozno kot nikoli.

Torej dolžni smo vam poročilo o Junijadi, ki se je odvijala v Župnijskem vrtcu na Vrhniki, v mesecu juniju, ki je že sramežljivo pobegnil pred septembrom, ki nas kliče k novim izzivom.

Junijada je trajala 5 dni. Na njej smo sodelovali otroci iz starejših skupin in naše vzgojiteljice. Nismo tekmovali npr. Mavrice z Iskrami itd., temveč smo se med seboj pomešali in nastale so nove skupine: Martinčki, Levi, Leopardi, Žirafe, Zajčki in Konji. Izdelali smo razpredelnico in vanjo vsak dan napisali rezultate.

Vsaka skupina je imela drugačno zapestnico, da nismo med tednom pozabili, kam spadamo. Zjutraj smo se zbrali pred športno zastavo, ki se je slovesno razvila, mi pa smo med tem peli našo himno.

Ker je bil teden prijetno topel, je sam vabil k igram z vodo. Tako smo vodo prenašali v peni, v kozarcih, v vodnih balonih, ki jih je bilo potrebno na lopatki prenesti na zbirno mesto, ovijali in obešali smo namočene pogrinjke….

Štafetne igre, kot tudi vse ostale, so spodbudile mnogo »navijanja«, da je donelo po dolini. Navijali smo vse vprek, drug za drugega in vsi smo se trudili po najboljših močeh. Tako hitri smo bili pri zbiranju storžev in vijuganju s skirojem med stožci, da so se vzgojiteljice spomnile nečesa prav posebnega. Postavili smo se v pare, vzgojiteljice pa so nam med seboj zvezale noge. No, zdaj pa dajte, če morete! Do stožca, okrog njega in nazaj. In smo jih! So se čudile in zmajevale z glavo: » Saj to je neverjetno!« Da, zvezani smo prehodili vso pot in zaslužili velik aplavz. Splačalo seje, kajti nato smo se razvezali in sledilo je ….ciljanje z vodnimi baloni. Kako so bile mokre, škoda, da jih niste videli! Kot bi se pošteno polulale! No, tudi otroci nismo bili povsem suhi.

V petek smo prešteli točke in tako so se skupine razvrstile od prvega do šestega mesta. Gospa Martina je slavnostno podelila medalje (dobil jo je vsak, le barve so bile različne) in čestitala, tako kot smo videli na televiziji, ko smo spremljali Olimpijske igre. Sledilo je še fotografiranje za spomin, pa torta za posladek in dobra pijača za pogasitev žeje.

Imeli smo se lepo in prihodnje leto dogodek ponovimo. Tako nekako smo zaključili. Zdaj pa razmišljamo o tem, da ne bi čakali do junija. Morda bomo organizirali pa že decembrijado. Kar pustimo to, da se ne bo komu zlomil ali zavezal jezik!

Želimo vam prijetne dneve v novem šolskem letu, pa na zdravo gibanje ne pozabite.

Otroci in vzgojiteljice iz Župnijskega vrtca

Za radovedne pa še nekaj slik v naši galeriji: povezava tukaj.