Starejša generacija ve, kaj so znamke. Z njimi so prihajale vesele novice, za njimi so ostajale tudi bolečine. Pa ne zaradi znamk, zaradi vsebin, ki so bile skrite v pismih ali na razglednicah. Neka gospa je rekla:« Vsa voščila, ki jih dobim, shranim in kadar mi je težko, jih preberem, da si naberem novih moči.« Na teh ovojnicah so še znamke, ki so že odslužile namenu. Tam so le okras in odtis zgodovine. Da, tudi znamke imajo zgodovino. Pa ne le zgodovino. Imajo dar, da pomagajo pomoči potrebnim, a le, če jim posodimo svoje roke in čas.

Gospod Franc Saksida, ki živi v Trstu, je veliko let zbiral odslužene znamke, ki so mu jih prinašali. K njemu so dospele tudi tiste, ki smo jih zbrali v našem vrtcu. S pomočniki jih je odstranjeval s podlag in jih pripravil za prodajo zbirateljem. Veliko dela, veliko potrpljenja, več kot si mislimo! Denar, ki se je na ta način zbral, je daroval misijonarjem in organizacijam, ki so pomagale ljudem.

Kot vsem, se tudi njemu nabirajo leta. V reviji »Misijonska obzorja« (žal si številke nisem zapomnila), je sporočil, da ne zmore več. Vsem se je zahvalil za sodelovanje in darovalce izročil v Božje naročje s priprošnjo, naj jim poplača za dobroto, za odprtost.

Znamk v Župnijskem vrtcu zato ne zbiramo več. Najlepša hvala vsem, ki ste nam pomagali. Naj vam bo povrnjeno vsaj tako, da boste prejeli veliko lepih novic, pa naj bo to v pismih, ali kar po elektronski pošti. V eni od prihodnjih številk farnega lista pa sledi poročilo o našem zbiranju. Če kdo izve za novo dobro dušo, ki bi nasledila gospoda Franca, naj nam prosim to sporoči.

Vzgojiteljice iz Župnijskega vrtca