IZLET V KEKČEVO DEŽELO natisni

»Kdor vesele pesmi poje gre po svetu lahkih nog …« se sliši iz igralnic, hodnikov, igrišč in dvorišč Župnijskega vrtca Vrhnika. Zakaj? Ah pa ne boste rekli, da ne veste zakaj…

Vse se je pričelo, ko smo se nekega jesenskega dne Mavrice, Utrinki, Iskre in Plameni odpeljali proti Kranjski Gori le z enim namenom, da obiščemo skrivnostno Kekčevo deželo. Že zjutraj smo bili vsi na trnih saj nas je čakal dan poln dogodivščin, vedeli smo namreč, da bomo spoznali filmske junake, ki smo jih do sedaj srečali le v filmu. V Kranjski Gori smo se presedli na Bedančev avtobus, ki nas je popeljal v Kekčevo deželo. Bolj ko smo se bližali cilju bolj nam je razbijalo srce, saj ne da nismo bili pogumni pa še kako smo bili, ampak vse je bilo tako skrivnostno, kot bi prišli v neko v deželo, kjer ni bil še nihče in še misel na Bedanca in Pehto… no saj si lahko predstavljate. Pogumno smo zakorakali po gozdni poti a smo kmalu upočasnili korak, zagledali smo kočo. Kar malo smo postali in prisluhnili ter kmalu ugotovili, da na pomoč kliče Mojca, ki je ujeta v Bedančevi kletki. Hitro smo odprli vrata poiskali ključ kletke in rešili ubogo Mojco. Bila nam je zelo hvaležna in odpeljala nas je naprej do Brinceljnove koče. A na poti ni šlo vse tako zlahka, kar naenkrat smo zaslišali jezno kričanje Bedanca. Bil je zelo jezen na nas, ker smo rešili Mojco a ker smo vedeli česa se boji smo hitro pričeli oponašati sovo in ga tako pregnali daleč stran vsaj za tri dni. Varno smo nato prispeli do Brinceljna, ki ima zgrajeno kočo na sklali. Toplo nas je sprejel, nas povabil v svojo kočo v katero smo se povzpeli po mostu, iz nje pa smo se spustili kar po toboganu. Po poti naprej pa smo srečali Kekca, ki nas je bil zelo vesel, da je vriskal in pel. Povabil nas je v njegovo kočo skozi rov, ki ga je čuvala velika sova. V koči pa nas je že čakal Rožle, ki nas je povabil v kočo. Skupaj s Kekcem sta nam zaupala veliko skrivnost, ki pa je seveda ne smemo izdati. Pokazala sta nam tudi grob Volkca ter Pehtin laboratorij, v katerem je polno zanimivih in tudi čudnih stvari. Odpeljala sta nas tudi do tete Pehte, ki je bila zelo prijazna. Ponudila nam je svež čaj iz zelišč ter kruh, ki ga je pravkar spekla, bil je tako sladek mmm… Razkazala nam je tudi svojo kočo, kjer ima spravljenih veliko zdravilnih rastlin. Na koncu naše poti pa smo skupaj s Kekcem, zapeli še nekaj pesmi in se odpravili polni novih doživetij nazaj proti avtobusu.

Res je, da vam Kekčeve skrivnosti ne moremo izdati, lahko pa vam zaupamo, da smo se imeli nepozabno lepo ter še to, da Kekec, Pehta, Mojca, Rožle, Brincelj in Bedanec zares obstajajo in nikar ne dvomite o tem.