Župnijski vrtec Vrhnika

Igralnica Mavric se je konec januarja spremenila v Vilo Čira čara in vse kar se je dogajalo v igralnici je spominjalo na pravo vilo iz pravljice o navihani rdečelaski. Vsi otroci, deklice in dečki, so se brez težav poistovetili s knjižno junakinjo in prav tako kot ona raziskovali, šli na čajanko, jedli torto brez žlice, spali tako kot Pika, pekli in seveda jedli palačinke in še in še. Idej za prikupne Pikine vragolije nam ni in ni zmanjkalo. Samo nekaj utrinkov si lahko ogledate na fotografijah.

»Zvončki tu!« Kmalu bomo dobili pravo konkurenco! Najprej postavimo stvari na pravo mesto, da se bomo bolje razumeli. Mi smo otroci iz skupine Zvončki iz Župnijskega vrtca na Vrhniki. Kar 14 nas je. Šest deklic in ….sami izračunajte, koliko je moških korenjakov. Od septembra, ko smo se vselili v lepo svetlo igralnico z atrijem in pogledom preko dvorišča, smo se naučili že veliko stvari. V začetku sploh še nismo vsi hodili. Morda ste že pozabili, kako gre to. Najprej po štirih in potem negotovo po dveh in padec na nos, če je sreča mila, pa na rito. In kaj sledi? Ponovi vajo, dokler ne obstaneš in ne zakorakaš  v širni svet! No, na žalost tisto o padcih še vedno drži, čeprav se jih izogibamo, kolikor se le da. Zdaj pri obrokih že sedimo za mizo, uporabljamo žlice, pogrinjke, kozarčke. Kaj vas zanima….a koliko polivamo? Tisti« taveliki« gospe, ki se tudi varujeta v naši skupini, imata z brisanjem nekaj dela, pa kaj bi. Ko vsi priskočimo na pomoč, si lahko predstavljate, kako temeljito je delo opravljeno, kajne! Skoraj vsi smo dude poslali na dopust, nekaterim so jih požrle krave ali podobna« nespodobna« bitja, pa zgubile so se… na koncu smo ugotovili, da jih ne potrebujemo več. Samo včasih, kar tako malo za tolažbo, kdo. Povedali smo že, da hoja ni nekaj, kar se kupi. Zanjo se je potrebno potruditi. In mi se trudimo, saj gremo na sprehod že tako daleč, da nas prijazni sprehajalci kar pohvalijo. Obiščemo račke, pozdravimo nutriji, srečamo kakšno muco ali psa in mnogo prijaznih Vrhničanov in obzirnih voznikov, ki pri vožnji mimo nas zmanjšajo hitrost. Za to pozornost se vam najlepše zahvaljujemo, sploh pa naši gospe, ki hodita ena spredaj in ena zadaj – vedno, kot da vmes ne bi znali hoditi. Zanimivo, pa tako sta že veliki! V januarju je prva deklica dopolnila drugi rojstni dan, ostali pa smo še mlajši. Toda kaj bi se vznemirjali, leta tečejo, mar ne. Če bi vprašali tisti »taveliki« gospe, koliko let štejeta, bi bili modro tiho. Le zakaj so odrasli taki? Nas pa kar naprej sprašujeta in spodbujata: «No koliko si že star, koliko prstkov  pokažeš?« Neverjetna ženska radovednost…  aha, že vemo! Njima bi zmanjkalo prstov, če bi hoteli pokazati svoja leta. Na koncu še povejmo, da sta to vzgojiteljica Mojca in pomočnica Anica in da sta strašno navdušeni, kadar lulamo ali celo kakamo v kahlico. Tako sta navdušeni, da jima večkrat naredimo to veselje. Nekateri pa o kahlicah zaenkrat še sanjati nočemo. In kje je naša konkurenca? Če bo šlo z zimo tako naprej, bodo travniki kmalu beli od pomladanskih zvončkov in ne od snega. To bo potem naša prava konkurenca. Toda danes smo slišali, da sta se «taveliki« pogovarjali takole nekako: «Zima in gospoda še nikoli ni šenkala!« Kaj neki to pomeni? Pustimo se presenetiti! Zdajle smo že utrujeni od pisanja in razmišljanja. Gremo k počitku. Ko bo spet kaj novega in zanimivega, se znova oglasimo.

 Lep pozdrav Zvončki  z Mojco in Anico.