Župnijski vrtec Vrhnika

Sodelavka mi je povedala, da jo je pretreslo, ko je v zadnji številki Našega časopisa videla toliko osmrtnic in ko sem se po korona čakanju vrnila na delovno mesto, sem izvedela o odhodih, ki so me zaboleli. Vsaka osmrtnica ima svojo zgodbo, svoje sporočilo in bolečino. In o čem pisati, govoriti, da ne bodo besede brez občutka, brez sočutja do tolikih težkih osebnih zgodb?! Ko nekaj močno boli te ne zanimajo ne kanalizacije, ne asfaltiranja ne sanacije.., moraš odžalovati, pustiti svoji duši, da se izjoče in spusti svojo ljubljeno osebo v, če verujemo, ljubeče Božje naročje. Tudi sama sem prehodila to pot. Šele čez nekaj let sem opazila, res videla, da sonce še sije, da je narava še zelena in da je svet še vedno živ.

Iz te perspektive in izkušnje gledam ta sedanji čas. Mnogo ljudi je prestrašenih. Bojijo se zase in za svoje, zlasti v povezavi z novo boleznijo. Veliko ljudi je odšlo v večnost! Mnogi so osamljeni in izgubljajo voljo do življenja. So tudi taki, ki se borijo, da bi zmagali v boju z boleznijo. Tisti, ki so zaposleni v službah, ki zdravijo, rešujejo, negujejo, so mnogi utrujeni in si želijo, da bi se lahko vsaj naspali….

V vrtcih pa vrvi, žubori, se bohoti življenje. Tudi v Župnijskem vrtcu Vrhnika. Otroci pripovedujejo in pripovedujejo, ne zmanjka jim ne idej ne besed. Žarijo od navdušenja in načrtov. Trenutek za tem pa se zbudi mizarska delavnica s čisto pravim otroškim orodjem, žeblji, kladivi, dleti, »vaser vago«… Nastaja ptičja hišica, ograja za plastične igrače, nekaj kar tako, z množico zabitih žebljev v katere zrejo žareče oči zmagovalca, ki si je upal, ki je znal, ki je zmogel. Sedaj je on super men! Ne samo on, tudi deklice niso zaostajale. Potrebno je bilo tudi lepilo in žaga za tisto, kar je bilo »viška«. Lakota, žeja? » Otroci, malica je!« In odziv? » A že? Ne, rajši ne, sej nismo lačni! Prid', glej kaj smo zbil! Lej, še tole desko bomo dal s'm gor…!« Navdušenje! Življenje gre dalje, je močnejše, vzdržljivejše in to me navdaja z veseljem.

Ustavilo se ni niti kulturno življenje. Pogovarjali smo se o tem, kaj sploh je kultura in ideje so bile zelo duhovite. Potem je vsaka skupina dobila svojo temo. Od likovne, glasbene, do zgodbic. Svoje kulturne dosežke smo zbrali skupaj, vzgojiteljice so jih razvrstile v Beli dvorani in ustvarile lično razstavo, ki smo si jo ogledale vse skupine ob skrbno upoštevanih navodilih. Tudi upoštevanje tega je kultura.

Morda je še najbolj živahno v skupini novinčkov pri Mavricah, kjer nekateri po vseh štirih raziskujejo svoj novi »vesoljski sistem« in se navajajo na »nove bivanjske razmere.« Oditi iz poznanih prostorov doma ni čisto enostavno!

Ko vidim in doživljam vse to, ko vidim veselost v očeh sodelavk in vedno znova okušam, da si pomagamo, se bodrimo in sočustvujemo, kadar boli, se znova zavedam, da življenje kljub vsemu zmaguje. V vrtčevski dolini že cvetijo zvončki! Napovedujejo zmago pomladi, pa tudi, če bomo morali še odmetavati sneg.

Ko sem bila mlajša, sem si želela napisati knjigo z naslovom »Kdo bo zmagovalec«. Verjetno iz tega ne bo nič, zato naj ima vsaj ta članek tak naslov. Odgovor pa je jasen. Zmagala bosta ŽIVLJENJE in DOBROTA.

Anica Košir Kropivšek

Živijo! Sem navihan škratek Gilbi in živim v luknjici blizu kuhinje, v Župnijskem vrtcu Vrhnika. Sem slišal, da vas zanima, kako se imamo in kaj počnemo. Hja, oktobra sem se malo pozabaval z otroki. Prvi teden so ob tednu otroka imeli veliko gibalnih dejavnosti. In jaz sem za vsako skupino skril zaklad! Joj, kako sem se zabaval, ko sem opazoval otroke, kako prebirajo naloge in iščejo kje je skrit. Na koncu so morali zagrabiti za lopate, saj sem ga zakopal v peskovniku.

Potem pa sem čez nekaj dni še jaz našel zaklad. Vsaj tako sem mislil. V avli vrtca je bil namreč cel kup kovčkov in potovalk. Sem hotel malo pokukati, kaj je notri. In ko sem raziskoval predalček ene od potovalk, sem na enkrat začutil, da se premikam. Pokukal sem ven. Ojej, hišnik Janez me je odnesel iz vrtca! Sem hotel skočiti ven, pa si nisem upal. Skupaj s prtljago sem se tako znašel v prtljažniku avtobusa. Sem slišal, da se gor na avtobusu smejijo otroci. Veste, navadno ne zapuščam vrtca in sem bil čisto prestrašen, kje se bom znašel. Po kakšni uri vožnje so me spustili iz prtljažnika. Ugotovil sem, da sem se s skupino Zvezdice (lušni otroci in fajn vzgojiteljice) pripeljal na kmetijo. Četena Raven je sicer daleč od vrtca a sem slišal, da se bo tukaj samo dvakrat prespalo in se nato vrnemo. In vam povem, da so bili vsi moji strahovi odveč, bilo je namreč zelo zabavno! Prvič v življenju sem se peljal s traktorjem, otroci so molzli krave, hranili koze, kosili travo, pekli kruh, jahali konja, nabirali hruške in iz njih iztisnili sok, šli smo na pohod, zakurili smo kres in še in še. Vsak dan sem se kakšnemu otroku skril v žep in užival v dogodivščinah. Pa igrišče, tam je bilo sploh veliko zabave! Dobro sem se nadihal svežega zraka in tretji dan je res zopet prišel avtobus. Bi kar ostal na kmetiji a brez otrok ne bi bilo zabavno. Poleg tega sem že malo pogrešal mojo Gilberto, ki me je čakala v vrtcu. Srečno smo se vrnili. Dišalo je po hlebcih kruha, ki so jih otroci zamesili na kmetiji, pečene pa so nato vzeli s sabo domov. Opazil sem, da so tam še eni otroci s kovčki in potovalkami. Morali bi iti na kmetijo tudi oni a so jim jesenovanje odpovedali. Nekaj sem slišal, da se je to zgodilo zaradi vse večjega števila okuženih. S čim so bili okuženi mi ni uspelo ujeti a prav gotovo to ni bila dobra volja.

Počasi se je v naslednjih dneh zmanjševalo število otrok, ki so prihajali v vrtec. Zdaj je zaprta cela Kaplanija in zgornje nadstropje našega vrtca. Ampak meni je važno, da vsaj nekateri pridejo. Ker dokler so tu otroci, je tu tudi smeh, razigranost in dobra volja. Kaj pa vi, poskrbite kaj za dozo smeha, razigranosti in dobre volje? Le dajte, primanjkuje nam tega v zadnjem času. Da vas razvedrim, vam iz vrtca kar zdajle pošiljam en velik in topel objem. Pač zato, da vas malo pogreje v mrzlih dneh in vam malo polepša branje. Lepo se imejte, vam maham iz vrtca.

po Gilbijevem nareku zapisala

Monika Kastelic