Župnijski vrtec Vrhnika

Včasih kar dvomimo, da je to res, saj je vreme povsem aprilsko, kot da bi se ustavil čas prav v aprilu. Ko smo pogledali internetno stran, smo bili spet presenečeni. Da, čas se je res ustavil – tam, na zaključku posta. Sploh se ne oglasimo, kot da bi pozabili »vstati od mrtvih« in bi še vedno čakali veliko noč. Ni nam zmanjkalo črnila, niso »pregorele« povezave, le čas nas je povozil. Še dobro, da le čas in ne kaj hujšega.

Še smo tu, v Župnijskem vrtcu, delavni, da le kaj. Na spodnjem igrišču smo zgradili majhno kapelico, »Plameni« so z vzgojiteljico izdelali lep mozaik (malo smo pomagali tudi mi). Uredili smo njeno okolico, posadili zelišča in cvetice. Gospod župnik  jo je blagoslovil in nas tudi. V maju smo se v zgodbah srečevali z Anžetom in Ano, dvojčkoma, ki sta iskala čudeže. Sprva je šlo težko, ko pa so se jima odprle oči, sta ugotovila, da živita obdana s čudeži, ki se jih sploh nista zavedala in da sta sama še največji čudež poleg Božje ljubezni, ki se neprestano izliva na nas. Svet krog nas je čudovit in naša naloga je, da ga ohranimo v lepoti, ki ga krasi.

Spet smo odpotovali  v zgodovino in poklepetali z očakom Noetom, ki je zgradil veliko ladjo in rešil svojo družino in živali. Ker se obnašamo prijazno do narave, smo material, ki je sestavljal piramido, uporabili še za barko, le nekoliko drugače smo ga razvrstili. Dobro smo zadelali vse špranje in brez skrbi preživeli vsa deževja  in pretrese do današnjega dne.

Če povem po pravici, tudi barke ni več, saj nam je golobica prinesla zeleno oljčno vejico. Živali so se želele vrniti v svoje okolje in zaživeti v prostosti.

Tudi mi smo jo «mahnili« na svež zrak  in prehiteli Angleže. Kaj ima to opraviti z njimi? No, v našem vrtcu je sedaj JUNIJADA. Kaj je to? Ste radovedni? Kar bodite! Radovednost je koristna.

Če boste v novice pokukali sredi junija, boste izvedeli. Do takrat pa lep pozdrav.

Šolarji, dobro se držite, potrudite se. Splača se.                    

Mavrice z Mojco in Anico  

Na kratko bi lahko to obdobje povzela z besedami: pomagaj, če  moreš in deli kar imaš. Vsakega od šestih tednov smo pričeli s predstavo v Beli dvorani. Gusti in Bibi sta zaigrala situacijo iz življenja s katero sta nas hotela vzpodbuditi k razmišljanju o svojih dejanjih in o sočutnosti do ljudi okrog nas. O teh vsebinah smo se pogovarjali in iskali rešitve. Darovane dobrine smo odnašali na Karitas, kjer so z nami vsakokrat delili začudenje in hvaležnost zaradi izrednega odziva. Vsak teden je imel svojo vsebino, čeprav se je vse med seboj prepletalo.

Prvi teden smo zbirali posteljnino. Naloga tega tedna je bila zlaganje rjuh po počitku. Postali smo pravi mojstri. Šivali smo na kartonski osnovi (blazine, rjuhe, postelje…) Za tri prijateljske skupine v vrtcu smo izdelali postelje iz kartonske škatle izvezli okraske na rjuhi, s šivalnim strojem sešili in napolnili blazine in » modroce«.

V drugem tednu smo zbirali oblačila za odrasle, v tretjem tednu pa za otroke. Prvi nalogi smo dodali skrb za pravilno obrnjene rokave na oblačilih v garderobi. Izdelali smo lepe slike - lepljenke, ki sedaj krasijo stopnišče. Vsi upodobljeni imajo oblačila iz pravega blaga. Ker smo v tem mesecu praznovali tudi starševski dan in ker smo bili že udomačeni s šivankami, smo za darilo sešili rožice iz gumbov, ki se ne bodo nikoli posušile in upamo, da staršem dišijo po hvaležnosti njihovih otrok.

Zbirali smo tudi igrače, ki jih ne potrebujemo več. V tem tednu pa smo se trudili za natančno pospravljanje v igralnici. Z vso vnemo smo vadili pesmice za nastop v Cankarjevem domu. Krotiti krokodile, orangutane, kače, žabe… to ni kar tako. Tako opravilo zahteva vztrajnost in red. Izkazalo se je, da je bilo delo dobro opravljeno, saj nobena žival ni zbezljala v dvorano, kjer bi vznemirjala obiskovalce. Vse so se ubogljivo vkrcale v Noetovo barko in skupaj z nami preživele nevihto. Na koncu smo ugotovili, da je pesem tista, ki nas drži skupaj, kadar je lepo in ko je hudo. V tem tednu smo zaradi razstave  pohiteli še  z barvanjem pirhov, ki smo jih razstavili v Mali dvorani Cankarjevega doma.

V tednu, ko smo zbirali hrano, so bile vreče tako polne, da smo potrebovali res močne mišice, da smo vse prinesli na Karitas. In smo jih imeli. Mišice namreč! Saj je bila naša naloga spoštljivo ravnati s hrano.   

Ena od postnih nalog je bila tudi umirjeno hoditi v umivalnico, po stopnišču, umirjeno se urediti v garderobi in umirjeno reševati morebitne nesporazume. Za take podvige bomo morali še vaditi.

Zelo radi se igramo na igrišču. Pa ne le igramo, tudi počistili in uredili smo ga. Med čistilno akcijo je čas minil tako hitro, da smo skoraj pozabili na kosilo. Toda želodci so nas še pravočasno opomnili. Po kosilu pa smo vsi, prav vsi ( no vzgojiteljice ne, da ne bo pomote), sladko zaspali. Tale letošnji marec je s svojo toploto in jasnino res nekaj posebnega. Uživamo ga, kolikor se le da.

Dragi starši ,še enkrat  zahvaljujemo za podporo postne akcije!

In še za nasmeh:

Deklici sta se prepirali za igračo. Opazovali sva, kako bosta rešili problem. Nekaj časa sta si pulili iz rok in se odrivali, nato je prva rekla drugi: » A te kregam, a te zatožim!?« In čez čas: » No, hitro premisli in se odloč a te zatožim al kregam!« Na tako » grožnjo« je druga popustila.

Jutranji pogovor:« Sm dobila podplat.« Kaj si dobila? »Podplat!« Ali veš, kaj je podplat? »Ja, vem, sej sm ga dobila. Pokažem. Glej, to je podplat. »No, prov! Pol sm dobila pa tist, da se po steni ne riše!«( podlago za risanje).

Otroci iz skupine Mavrice z Mojco in Anico

S Starim Egiptom je povezan egiptovski Jožef. Ne tisti, ki je bil Jezusov rednik. Življenjska zgodba egiptovskega Jožefa je zapletena, polna dogajanj, sprememb, presenečenj in obratov.Spremljala nas je ves februar. Govori o tem, kako lahko Bog tudi slaba dejanja in  človekove slabosti obrne v dobro, če Mu zaupamo. Ljubosumni bratje so ga prodali v Egipt in se očetu zlagali, da ga je požrla zver.  Bog pa je spremljal Jožefa in nagradil njegovo poštenost, vdanost in pravičnost. Slednjič je bil prav on tisti, ki je vso družino rešil gotove smrti zaradi lakote. Ta svetopisemska zgodba nas je  učila odpuščanja, tega, da se moraš za pravo odpuščanje res pokesati in se tudi ponižati. Govorila nam je, da je vedno znova mogoče začeti na novo, boljše, bolj pošteno  življenje. Naučili smo se rajalno igro,  gospa Marica je vsakemu sešila srajčko, ki jo je okrasil z barvami za tekstil. Dokončno smo zgradili piramido in  se mumificirali. Kako? Malce smo se nadišavili in se po vsem telesu povili s povoji. Tako mumijo smo naložili na ležalnik s kolesi in jo odpeljali do piramide. Tam smo jo položili v njeno notranjost.

Vmes se je dogajalo še marsikaj. Praznovali smo rojstne dneve in godove, kot pustne šeme smo odganjali zimo, pogovarjali smo se o tem, kaj je kulturno in kaj je kultura. Srečali smo se s Prešernom in njegovo prevzetno Urško. Vzgojiteljice so odigrale znano pesem o Prevzetnici in Povodnem možu. Le nekaj dni za tem smo si ogledali predstavo v Cankarjevem domu na Vrhniki. Spremljali smo predstavo skupine AQUA iz OŠ Ivana Cankarja. Mladi igralci so v odličnih kostumih prepričljivo odigrali nadaljevanje te pesmi in sicer, kaj se s prevzetnimi deklicami dogaja, ko jih Povodni mož prinese v Ljubljanico. Kar nekaj igralcev je v svojih otroških letih obiskovalo naš vrtec. Morda kdo od njih izbere igralski poklic? Mislimo,  da bi dobro predstavljali in skrbeli za našo kulturno dediščino.

Po pustu se je pričel postni čas, ki ga je zaznamovalo pepeljenje. Letos smo se povezali z vrhniško Karitas. Postni čas smo razdelili na 6 tednov. Vsak teden je posvečen neki temi, dobrini, ki jo potrebujemo za vsakdanje življenje. Prvi je tako govoril o posteljnini. Gusti in Bibi- to sta naši maskoti- dva pujska( vzgojiteljici), ki nas s predstavami vzgajata, torej Gusti in Bibi sta imela posebno predstavo. Gusti je imel vsega preveč, Bibi pa je zmrzovala. Otroci sami so našli rešitev za to težavo. POTREBNO JE DELITI! Za potrebne zbiramo različne stvari in jih vsak teden odnesemo na Karitas. Stopili smo skupaj za lepši nasmeh, za tople odnose za več leska v očeh. Hvala za vašo pomoč.

Otroci iz skupine Mavrice, Mojca in Anica

Decembra meseca smo vas vprašali, če morda veste, zakaj se še nismo sankali. Morda bi odgovorili: «Zato, ker ni snega!« Ne, ni pravi odgovor. Sploh nas ni bilo tu na Vrhniki. Letos smo se prelevili v raziskovalce in popotnike. Tokrat smo odšli za Sveto družino, ki je pred Herodom bežala v Egipt. Da, kar tja smo odšli. Prav v Stari Egipt.  Ena od zaposlenih v vrtcu je bila lani avgusta tam na dopustu, v januarju pa je prispela razglednica, ki jo je napisala za vrtec. Morda je pošta zatajila in jo je prinesla kar gospa Farina, ki nas je obiskala. Z Mojco sta se neverjetno dobro sporazumeli, čeprav je govorila čisto drug jezik. Prinesla nam je dateljne, fige, puščavski pesek oblečena  je bila v galabejo, obraz pa je imela zakrit, kot tamkajšnje ženske.

Ogledali smo si fotografije z Egipta in spoznali piramide, sfingo, predmete, ki so jih našli v Tutankamonovi grobnici, spoznali njihove slikarije(slikali so od strani in to znamo z držo telesa prav dobro pokazati).Vlili smo svoje plošče in nanje naslikali tako kot oni različne motive,odkrili njihovo pisavo ter v njej napisali svoja imena.

Stari Egipčani so bili mojstri v izdelovanju barv. Mi tudi. Barvne »kamne« smo strli v možnarju v prah, kombinirali različne barve prahu, prilili vodo in tako dobili osnovne barve in mnogo odtenkov. Sledilo je slikanje. Pa ne z navadnimi čopiči. Te smo si naredili sami. Mojca je prinesla tanjše deščice v obliki kvadra. Te smo skuhali in še vroče potolkli s kladivom, da se je les na koncu scefral. Tako zagreto smo  delali, da smo komaj opazili kuharico, gospo Barbaro, ki je prišla na oglede. Kako tudi ne, saj je kuhinja prav pod našo igralnico. Kljub ropotu so nam gospe tisti dan skuhale prav dobro kosilo – kot vedno!

Iz knjižnic smo prinesli veliko knjig in  z njihovo pomočjo spoznavali igrače in življenje otrok in odraslih. Nekaj otrok je oblepilo plašč piramide in ga zlepilo. Nekateri so si naredili pokrivala  s kraljevsko kobro v ospredju. Vse to smo si ogledali v odlomku iz filma« Deset zapovedi«, in v oddaji »Ribič Pepe«, ki govori o Egiptu. Zdaj vemo, da je bilo v izgradnjo piramid vloženega veliko garanja. Z dolgimi in močnimi vrvmi so množice vlačile ogromne skalne gmote. »Dajmo še mi tako, zgradimo piramido!« In smo jo. Zbirali smo škatle. Ena je bila še posebej velika. V njej so se otroci vozili po hodniku tako, da so jih prijatelji vlekli z vrvjo. Na koncu tega »veselja« pa jih je čakalo še težaško delo. Škatle so morali po hodniku potegniti do igralnice in nato je sledila gradnja. A kako se gradi, vas zanima!? Otroci, arhitekti, so najprej narisali velike načrte, ki sedaj visijo v naši igralnici. Kljub temu pa gradnja ni povsem enostavna in brez zapletov. Manjka nam samo še vrh. Potem se bomo mumificirali in….. no, o tem pa kdaj drugič.

Bili smo tudi v Lutkovnem gledališču v Ljubljani in si ogledali jaslice pri frančiškanih na Tromostovju. Se vam zdi tole malo čudno. Egipt, pa Ljubljana…. Kako gre to skupaj? Kar verjemite nam, veste pri otrocih je vse mogoče. Malo tu, malo tam, skok v pravljico…..Otroštvo je lepo. Prav zato.

December je mimo in Angelčki tako kot vedno ustvarjamo, se zabavamo ob poučnih dejavnostih in uživamo v razigranih dopoldnevih. V letošnjem šolskem letu smo se naučili že mnogo stvari. V septembru smo se spoznavali, navajali na skupno preživete dopoldneve, navajali smo se na samostojno hranjenje, spanje in splošno življenje v vrtcu. Oktobra smo spoznali dele telesa. Sedaj točno vemo kje imamo nos, oči, usta, roke, prste, noge itd. November je minil v znamenju tradicionalnega slovenskega zajtrka. Decembrski čas je čas, ko cel vrtec prevzame blaginja, hiša se napolni s pričakovanjem Božiča, s toplino in radostjo. Vsak dan nas spremljajo adventne zgodbe, ki so bile letos v soju lučk. Te lučke so bile svečke na adventnem venčku. Vsak dan smo v jutranjem krogu ob venčku poslušali doživeto pripovedovanje zgodbe. Večkrat sva zgodbo z Majo konkretno uprizorili, tako da je bilo celotno dogajanje še bolj pestro. Skupaj smo tudi okrasili božično drevo in ga dopolnili z lučkami, ki nam še vedno svetijo vsak dan. V januarju smo hiteli na proti vsakemu dnevu, a z zimsko idilo nismo imeli sreče. Sneg ni hotel pasti z neba, zato pa smo si ga pričarali kar v igralnici. Poznamo že vsa imena prijateljev v skupini in izgovarjamo vedno več besed. Tudi kocke smo se naučili deliti med seboj, poznamo pa tudi izštevanko An ban. Februar pa je za nas že bolj zimsko razpoložen. Zunaj je veliko snega, in če le utegnemo, gremo na svež zrak vsak dan. Dopoldneve nam popestrijo pravljice, ki pa jih vedno še dodatno obogatimo s posebnimi dejavnostmi.

            Kdor čaka, dočaka! Sneg je poskrbel za čudovito zimsko idilo, otroci z Meto in Majo pa vsak dan poskrbimo za dobro voljo. V skupini se imamo zelo prijetno.

                                                                                    Angelčki z Meto in Majo

Minil je december in z njim leto 2011

Mavrica starega leta je zbledela. Nova je zasijala- barvita, svetla in vabeča. Njen lok se razprostira od januarja do…septembra. Pod njenim obokom bomo stopali v tem letu. A tokrat bomo spregovorili še o decembru, ki je poniknil v starem letu.

Obiskal nas je sveti Miklavž in nas, pridne otroke obdaroval. Kadar zjutraj opazimo žareče nebo, otroci povedo, da že peče piškote za naslednje leto. Da mu le ne bi zmanjkalo drv ali moke!

Z otroki iz skupine Lune smo v gozdu nabrali mah. V prste nas je zeblo, a v srcu je bilo toplo v pričakovanju izdelovanja jaslic. Letos smo naredili prav posebne. Imamo puščavo ter našo , slovensko pokrajino.

Med našim vrtcem in Kaplanijo smo narisali pot prijateljstva in na njej stopinje dobrote in naklonjenosti.

Ves advent nas je v zgodbicah spremljala zvezdica v svetilki. Ta je razsvetljevala hlev precej prej, preden se je rodil Jezus. Potrpežljivo je čakala in dočakala. Tudi mi smo dočakali prihod oslička Belka, ki se mu je letos pridružil še vol Remus. Vsa utrujena sta prispela tudi Jožef in Marija. Ponoči se je v svetlobi zveste zvezdice rodil Jezus. Pot je bila naporna in je zahtevala veliko truda. Trudili smo se tudi m i- z adventnimi nalogami. Po opravljenem delu smo nalepili listič na adventni venec. Dan pred velikim dogodkom smo sklenili krog bogatega zelenja. Obiskal nas je gospod Blaž in blagoslovil jaslice in nas.

Nekaj let nosimo tudi Marijo romarico, ki potuje od skupine do skupine in prosi za počitek. V vsaki skupini prebiva en dan. K nam so jo pripeljali otroci iz skupine Zvončki. Da, prav ste prebrali. Kar v okrašenem vozičku so jo dostavili.

Spekli smo slastne, velike medenjake, jih okrasili in zavili. S takimi darilci in voščili smo obdarili vse skupine.

Voščilnice smo izdelali tudi za starše. Z njimi smo se vsaj nekoliko zahvalili za ljubezen, ki smo jo vedno znova deležni v obilju.

Sankali in smučali pa se še nismo. Morda kdo ugane zakaj!?

Vmes smo pri Mavricah teden dni posvetili Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku. Ker so bila  torej nekatera plemena zelo odvisna od pridelane hrane, smo ta preskok zlahka povezali. Letos smo pozornost namenili kruhu. Spoznali smo različna semena, jih posadili, naredili malo polje zrelega žita, vezali snop, pokazali mlačev, s pomočjo trgovine DG 69 smo mleli žitna zrna, naredili ovsene kosmiče in se pri tem zabavali in čudili obenem. Poslušali smo zgodbo o pridnem petelinčku in lenih miškah, ki nista hoteli pomagati, dišeč kruh pa bi z veseljem pozobali. Mi pa nismo iz »takega testa«. Zamesili smo testo, oblikovali piškote, ki so nam jih v kuhinji spekli. Ponudili smo jih staršem in vsem, ki jih je »nos« pripeljal v našo sobo. V TMS v Bistri smo spoznali nečke, oblikovali pletenko, štručko ali piško in gospa Anica z Zavrha je vse spekla v krušni peči. Z loparjem smo položili hlebčke v pripravljeno peč,  si ogledali mlin, ki žal ne deluje. Ker nas je malce zeblo v prstke, smo se vrnili h krušni peči in se pogreli. V košari  so že dišale naše dobrote.

V petek, 18.11.,  je dežurni Ožbej delil krožnike v kravati, da prav ste prebrali. To ni bil hec! Vse je bilo zelo slovesno. Otroci,ki se navadno branijo mleka, so tokrat prišli po dodatek! Hvala vsem darovalcem. Mi  smo si zapomnili, da kruh ni nekaj samo po sebi umevnega, temveč Božji dar in delo pridnih rok  .Če želite videti galerijo naših fotografij v zvezi s to dejavnostjo, obiščite www.tradicionalni-zajtrk.si. Lepo vas pozdravljamo Kilikilujci. No, tačas smo bili pleme s tem imenom.

Slike si lahko ogledate v fotogaleriji (s klikom tukaj).

Lepo pozdravljeni! Kili, kili, jaka zaka, oko ama, bum, bum, bum….Vam je to kaj poznano?No, nam je zlezlo pod kožo. Pa ne le to!Dolgo smo opazovali spoštljiv odnos Indijancev do narave,občudovali njihovo skromnost in iznajdljivost. Če ne veste, nekateri kuhajo kar v  koži ujetega bizona, ki jo kot vreča obesijo na štiri palice, vanjo nalijejo vodo in dodajo v ognju razbeljene kamne. Tako grejejo vodo, ne kurijo pod kožo. Če bi, s kosilom ne bi bilo nič!Vse, kar najdejo v okolici koristno in preudarno uporabijo za preživetje. Nekateri so poljedelci in gojijo žito, koruzo, fižol. Mimogrede, koruzo smo dobili iz Amerike! Preden so prišli k njim beli ljudje, niso poznali konj, kmalu pa so postali spretni jezdeci. Postavljanje šotorov je tudi prava znanost. Mi smo postavili enega velikega in veliko majhnih. Izdelali smo verižice, spletli usnjene pasove, na katere smo obesili tomahavke, okitili smo se s perjanico in že se je zaslišalo: »Aaaaaaaaaaaa«.Lana je prinesla debelo knjigo s slikami, ki nas je naučila tudi to, da  Indijanke svoje otroke nosijo v posebnih visečih vrečah, na hrbtu s seboj k vsakemu delu. Če je v bližini kakšno drevo, vreče obesijo na veje in otroci  na njih visijo kot pri nas hruške jeseni. Indijanci cenijo poštenost, pogum ,modrost in starost z izkušnjami. Vrednote, na katere smo mi skoraj pozabili, žal tudi mnogi Indijanci,s katerimi se je življenje kruto poigralo, a  s tem nismo obremenjevali src otrok . Omenili smo, da nekateri beli ljudje niso bili prijazni, niso cenili narave s tako ljubeznijo kot oni, vendar so poznani tudi veliki ljudje, ki so bili Indijancem prijatelji, učitelji, pomočniki. Eden teh je bil naš misijonar Friderik Baraga ali Črna suknja.

Slike si lahko ogledate tukaj v fotogaleriji (kliknite).