Župnijski vrtec Vrhnika

S Starim Egiptom je povezan egiptovski Jožef. Ne tisti, ki je bil Jezusov rednik. Življenjska zgodba egiptovskega Jožefa je zapletena, polna dogajanj, sprememb, presenečenj in obratov.Spremljala nas je ves februar. Govori o tem, kako lahko Bog tudi slaba dejanja in  človekove slabosti obrne v dobro, če Mu zaupamo. Ljubosumni bratje so ga prodali v Egipt in se očetu zlagali, da ga je požrla zver.  Bog pa je spremljal Jožefa in nagradil njegovo poštenost, vdanost in pravičnost. Slednjič je bil prav on tisti, ki je vso družino rešil gotove smrti zaradi lakote. Ta svetopisemska zgodba nas je  učila odpuščanja, tega, da se moraš za pravo odpuščanje res pokesati in se tudi ponižati. Govorila nam je, da je vedno znova mogoče začeti na novo, boljše, bolj pošteno  življenje. Naučili smo se rajalno igro,  gospa Marica je vsakemu sešila srajčko, ki jo je okrasil z barvami za tekstil. Dokončno smo zgradili piramido in  se mumificirali. Kako? Malce smo se nadišavili in se po vsem telesu povili s povoji. Tako mumijo smo naložili na ležalnik s kolesi in jo odpeljali do piramide. Tam smo jo položili v njeno notranjost.

Vmes se je dogajalo še marsikaj. Praznovali smo rojstne dneve in godove, kot pustne šeme smo odganjali zimo, pogovarjali smo se o tem, kaj je kulturno in kaj je kultura. Srečali smo se s Prešernom in njegovo prevzetno Urško. Vzgojiteljice so odigrale znano pesem o Prevzetnici in Povodnem možu. Le nekaj dni za tem smo si ogledali predstavo v Cankarjevem domu na Vrhniki. Spremljali smo predstavo skupine AQUA iz OŠ Ivana Cankarja. Mladi igralci so v odličnih kostumih prepričljivo odigrali nadaljevanje te pesmi in sicer, kaj se s prevzetnimi deklicami dogaja, ko jih Povodni mož prinese v Ljubljanico. Kar nekaj igralcev je v svojih otroških letih obiskovalo naš vrtec. Morda kdo od njih izbere igralski poklic? Mislimo,  da bi dobro predstavljali in skrbeli za našo kulturno dediščino.

Po pustu se je pričel postni čas, ki ga je zaznamovalo pepeljenje. Letos smo se povezali z vrhniško Karitas. Postni čas smo razdelili na 6 tednov. Vsak teden je posvečen neki temi, dobrini, ki jo potrebujemo za vsakdanje življenje. Prvi je tako govoril o posteljnini. Gusti in Bibi- to sta naši maskoti- dva pujska( vzgojiteljici), ki nas s predstavami vzgajata, torej Gusti in Bibi sta imela posebno predstavo. Gusti je imel vsega preveč, Bibi pa je zmrzovala. Otroci sami so našli rešitev za to težavo. POTREBNO JE DELITI! Za potrebne zbiramo različne stvari in jih vsak teden odnesemo na Karitas. Stopili smo skupaj za lepši nasmeh, za tople odnose za več leska v očeh. Hvala za vašo pomoč.

Otroci iz skupine Mavrice, Mojca in Anica

Decembra meseca smo vas vprašali, če morda veste, zakaj se še nismo sankali. Morda bi odgovorili: «Zato, ker ni snega!« Ne, ni pravi odgovor. Sploh nas ni bilo tu na Vrhniki. Letos smo se prelevili v raziskovalce in popotnike. Tokrat smo odšli za Sveto družino, ki je pred Herodom bežala v Egipt. Da, kar tja smo odšli. Prav v Stari Egipt.  Ena od zaposlenih v vrtcu je bila lani avgusta tam na dopustu, v januarju pa je prispela razglednica, ki jo je napisala za vrtec. Morda je pošta zatajila in jo je prinesla kar gospa Farina, ki nas je obiskala. Z Mojco sta se neverjetno dobro sporazumeli, čeprav je govorila čisto drug jezik. Prinesla nam je dateljne, fige, puščavski pesek oblečena  je bila v galabejo, obraz pa je imela zakrit, kot tamkajšnje ženske.

Ogledali smo si fotografije z Egipta in spoznali piramide, sfingo, predmete, ki so jih našli v Tutankamonovi grobnici, spoznali njihove slikarije(slikali so od strani in to znamo z držo telesa prav dobro pokazati).Vlili smo svoje plošče in nanje naslikali tako kot oni različne motive,odkrili njihovo pisavo ter v njej napisali svoja imena.

Stari Egipčani so bili mojstri v izdelovanju barv. Mi tudi. Barvne »kamne« smo strli v možnarju v prah, kombinirali različne barve prahu, prilili vodo in tako dobili osnovne barve in mnogo odtenkov. Sledilo je slikanje. Pa ne z navadnimi čopiči. Te smo si naredili sami. Mojca je prinesla tanjše deščice v obliki kvadra. Te smo skuhali in še vroče potolkli s kladivom, da se je les na koncu scefral. Tako zagreto smo  delali, da smo komaj opazili kuharico, gospo Barbaro, ki je prišla na oglede. Kako tudi ne, saj je kuhinja prav pod našo igralnico. Kljub ropotu so nam gospe tisti dan skuhale prav dobro kosilo – kot vedno!

Iz knjižnic smo prinesli veliko knjig in  z njihovo pomočjo spoznavali igrače in življenje otrok in odraslih. Nekaj otrok je oblepilo plašč piramide in ga zlepilo. Nekateri so si naredili pokrivala  s kraljevsko kobro v ospredju. Vse to smo si ogledali v odlomku iz filma« Deset zapovedi«, in v oddaji »Ribič Pepe«, ki govori o Egiptu. Zdaj vemo, da je bilo v izgradnjo piramid vloženega veliko garanja. Z dolgimi in močnimi vrvmi so množice vlačile ogromne skalne gmote. »Dajmo še mi tako, zgradimo piramido!« In smo jo. Zbirali smo škatle. Ena je bila še posebej velika. V njej so se otroci vozili po hodniku tako, da so jih prijatelji vlekli z vrvjo. Na koncu tega »veselja« pa jih je čakalo še težaško delo. Škatle so morali po hodniku potegniti do igralnice in nato je sledila gradnja. A kako se gradi, vas zanima!? Otroci, arhitekti, so najprej narisali velike načrte, ki sedaj visijo v naši igralnici. Kljub temu pa gradnja ni povsem enostavna in brez zapletov. Manjka nam samo še vrh. Potem se bomo mumificirali in….. no, o tem pa kdaj drugič.

Bili smo tudi v Lutkovnem gledališču v Ljubljani in si ogledali jaslice pri frančiškanih na Tromostovju. Se vam zdi tole malo čudno. Egipt, pa Ljubljana…. Kako gre to skupaj? Kar verjemite nam, veste pri otrocih je vse mogoče. Malo tu, malo tam, skok v pravljico…..Otroštvo je lepo. Prav zato.

December je mimo in Angelčki tako kot vedno ustvarjamo, se zabavamo ob poučnih dejavnostih in uživamo v razigranih dopoldnevih. V letošnjem šolskem letu smo se naučili že mnogo stvari. V septembru smo se spoznavali, navajali na skupno preživete dopoldneve, navajali smo se na samostojno hranjenje, spanje in splošno življenje v vrtcu. Oktobra smo spoznali dele telesa. Sedaj točno vemo kje imamo nos, oči, usta, roke, prste, noge itd. November je minil v znamenju tradicionalnega slovenskega zajtrka. Decembrski čas je čas, ko cel vrtec prevzame blaginja, hiša se napolni s pričakovanjem Božiča, s toplino in radostjo. Vsak dan nas spremljajo adventne zgodbe, ki so bile letos v soju lučk. Te lučke so bile svečke na adventnem venčku. Vsak dan smo v jutranjem krogu ob venčku poslušali doživeto pripovedovanje zgodbe. Večkrat sva zgodbo z Majo konkretno uprizorili, tako da je bilo celotno dogajanje še bolj pestro. Skupaj smo tudi okrasili božično drevo in ga dopolnili z lučkami, ki nam še vedno svetijo vsak dan. V januarju smo hiteli na proti vsakemu dnevu, a z zimsko idilo nismo imeli sreče. Sneg ni hotel pasti z neba, zato pa smo si ga pričarali kar v igralnici. Poznamo že vsa imena prijateljev v skupini in izgovarjamo vedno več besed. Tudi kocke smo se naučili deliti med seboj, poznamo pa tudi izštevanko An ban. Februar pa je za nas že bolj zimsko razpoložen. Zunaj je veliko snega, in če le utegnemo, gremo na svež zrak vsak dan. Dopoldneve nam popestrijo pravljice, ki pa jih vedno še dodatno obogatimo s posebnimi dejavnostmi.

            Kdor čaka, dočaka! Sneg je poskrbel za čudovito zimsko idilo, otroci z Meto in Majo pa vsak dan poskrbimo za dobro voljo. V skupini se imamo zelo prijetno.

                                                                                    Angelčki z Meto in Majo

Minil je december in z njim leto 2011

Mavrica starega leta je zbledela. Nova je zasijala- barvita, svetla in vabeča. Njen lok se razprostira od januarja do…septembra. Pod njenim obokom bomo stopali v tem letu. A tokrat bomo spregovorili še o decembru, ki je poniknil v starem letu.

Obiskal nas je sveti Miklavž in nas, pridne otroke obdaroval. Kadar zjutraj opazimo žareče nebo, otroci povedo, da že peče piškote za naslednje leto. Da mu le ne bi zmanjkalo drv ali moke!

Z otroki iz skupine Lune smo v gozdu nabrali mah. V prste nas je zeblo, a v srcu je bilo toplo v pričakovanju izdelovanja jaslic. Letos smo naredili prav posebne. Imamo puščavo ter našo , slovensko pokrajino.

Med našim vrtcem in Kaplanijo smo narisali pot prijateljstva in na njej stopinje dobrote in naklonjenosti.

Ves advent nas je v zgodbicah spremljala zvezdica v svetilki. Ta je razsvetljevala hlev precej prej, preden se je rodil Jezus. Potrpežljivo je čakala in dočakala. Tudi mi smo dočakali prihod oslička Belka, ki se mu je letos pridružil še vol Remus. Vsa utrujena sta prispela tudi Jožef in Marija. Ponoči se je v svetlobi zveste zvezdice rodil Jezus. Pot je bila naporna in je zahtevala veliko truda. Trudili smo se tudi m i- z adventnimi nalogami. Po opravljenem delu smo nalepili listič na adventni venec. Dan pred velikim dogodkom smo sklenili krog bogatega zelenja. Obiskal nas je gospod Blaž in blagoslovil jaslice in nas.

Nekaj let nosimo tudi Marijo romarico, ki potuje od skupine do skupine in prosi za počitek. V vsaki skupini prebiva en dan. K nam so jo pripeljali otroci iz skupine Zvončki. Da, prav ste prebrali. Kar v okrašenem vozičku so jo dostavili.

Spekli smo slastne, velike medenjake, jih okrasili in zavili. S takimi darilci in voščili smo obdarili vse skupine.

Voščilnice smo izdelali tudi za starše. Z njimi smo se vsaj nekoliko zahvalili za ljubezen, ki smo jo vedno znova deležni v obilju.

Sankali in smučali pa se še nismo. Morda kdo ugane zakaj!?

Vmes smo pri Mavricah teden dni posvetili Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku. Ker so bila  torej nekatera plemena zelo odvisna od pridelane hrane, smo ta preskok zlahka povezali. Letos smo pozornost namenili kruhu. Spoznali smo različna semena, jih posadili, naredili malo polje zrelega žita, vezali snop, pokazali mlačev, s pomočjo trgovine DG 69 smo mleli žitna zrna, naredili ovsene kosmiče in se pri tem zabavali in čudili obenem. Poslušali smo zgodbo o pridnem petelinčku in lenih miškah, ki nista hoteli pomagati, dišeč kruh pa bi z veseljem pozobali. Mi pa nismo iz »takega testa«. Zamesili smo testo, oblikovali piškote, ki so nam jih v kuhinji spekli. Ponudili smo jih staršem in vsem, ki jih je »nos« pripeljal v našo sobo. V TMS v Bistri smo spoznali nečke, oblikovali pletenko, štručko ali piško in gospa Anica z Zavrha je vse spekla v krušni peči. Z loparjem smo položili hlebčke v pripravljeno peč,  si ogledali mlin, ki žal ne deluje. Ker nas je malce zeblo v prstke, smo se vrnili h krušni peči in se pogreli. V košari  so že dišale naše dobrote.

V petek, 18.11.,  je dežurni Ožbej delil krožnike v kravati, da prav ste prebrali. To ni bil hec! Vse je bilo zelo slovesno. Otroci,ki se navadno branijo mleka, so tokrat prišli po dodatek! Hvala vsem darovalcem. Mi  smo si zapomnili, da kruh ni nekaj samo po sebi umevnega, temveč Božji dar in delo pridnih rok  .Če želite videti galerijo naših fotografij v zvezi s to dejavnostjo, obiščite www.tradicionalni-zajtrk.si. Lepo vas pozdravljamo Kilikilujci. No, tačas smo bili pleme s tem imenom.

Slike si lahko ogledate v fotogaleriji (s klikom tukaj).

Lepo pozdravljeni! Kili, kili, jaka zaka, oko ama, bum, bum, bum….Vam je to kaj poznano?No, nam je zlezlo pod kožo. Pa ne le to!Dolgo smo opazovali spoštljiv odnos Indijancev do narave,občudovali njihovo skromnost in iznajdljivost. Če ne veste, nekateri kuhajo kar v  koži ujetega bizona, ki jo kot vreča obesijo na štiri palice, vanjo nalijejo vodo in dodajo v ognju razbeljene kamne. Tako grejejo vodo, ne kurijo pod kožo. Če bi, s kosilom ne bi bilo nič!Vse, kar najdejo v okolici koristno in preudarno uporabijo za preživetje. Nekateri so poljedelci in gojijo žito, koruzo, fižol. Mimogrede, koruzo smo dobili iz Amerike! Preden so prišli k njim beli ljudje, niso poznali konj, kmalu pa so postali spretni jezdeci. Postavljanje šotorov je tudi prava znanost. Mi smo postavili enega velikega in veliko majhnih. Izdelali smo verižice, spletli usnjene pasove, na katere smo obesili tomahavke, okitili smo se s perjanico in že se je zaslišalo: »Aaaaaaaaaaaa«.Lana je prinesla debelo knjigo s slikami, ki nas je naučila tudi to, da  Indijanke svoje otroke nosijo v posebnih visečih vrečah, na hrbtu s seboj k vsakemu delu. Če je v bližini kakšno drevo, vreče obesijo na veje in otroci  na njih visijo kot pri nas hruške jeseni. Indijanci cenijo poštenost, pogum ,modrost in starost z izkušnjami. Vrednote, na katere smo mi skoraj pozabili, žal tudi mnogi Indijanci,s katerimi se je življenje kruto poigralo, a  s tem nismo obremenjevali src otrok . Omenili smo, da nekateri beli ljudje niso bili prijazni, niso cenili narave s tako ljubeznijo kot oni, vendar so poznani tudi veliki ljudje, ki so bili Indijancem prijatelji, učitelji, pomočniki. Eden teh je bil naš misijonar Friderik Baraga ali Črna suknja.

Slike si lahko ogledate tukaj v fotogaleriji (kliknite).

Bili smo zelo aktivni. V šali bi lahko rekli takole: "V mesecu oktobru je Gospodu Bogu z našo pomočjo uspelo ustvariti vse, kar je še manjkalo." Iz čudovitega vesolja je bila izbrana Zemlja kot poseben planet z izredno pestrostjo življenja v morju in na kopnem.Sprva je kazalo, da sploh ne bomo splavali iz vode. V njej je bilo namreč veliko zanimivih bitij, o katerih smo vedeli povedati svoje izkušnje. Najbolj domači smo si bili z morskimi ježki in posledično z iglicami v podplatih. Počitniške izkušnje!

Sledilo je rastlinje na kopnem. Hvala Bogu se lahko Vrhničani veselimo pestrega zelenja, nas pa je "odneslo" v džunglo, ki je dan za dnem bolj pestra nastajala pod našimi rokami z vsem, kar sodi tja. Ni manjkalo ovijalk, palm in na njih banan in kokosov, potem pa še kač,opic,raznovrstnih ptic.... pa kaj bi naštevali. Če nadaljujemo z opisovanjem boste imeli morda tudi vi malo težav- tako kot mi. Vas zanima kakšne težave se pojavijo, če imaš v igralnici džunglo? Ne, ne lovijo nas kače, na nosove nam ne padajo kokosovi orehi... Zmanjkuje nam prostora za ležalnike, saj gremo po kosilu radi še malo podremat. Toda zdaj ne bomo spali!

V oktobru smo se spomnili še svetega Frančiška, ki je ljubil vse stvarstvo in ki je zavetnik živali in vsega lepega.V popoldanskem času smo imeli skupaj s starši Frančiškove delavnice. Napolnili smo dolino pod vrtcem in ustvarjali do večera.
Živali so nas potem obiskovale v vrtcu ali pa smo jih mi obiskali pri njihovih lastnikih.
Opazovali smo gosenico, pestovali in tudi božali madagaskaskega ježka, ki se je obnašal kot mi v septembru na športnem igrišču, ko smo imeli kros. Njegove majhne nogice so ga komaj dohajale. Zajček se nas ni bal,saj smo bili tihi in nežni. Želvo smo božali in raziskovali njen oklep. V skupini opravlja praktični del šolanja deklica Maruša, ki je velika ljubiteljica živali. Povabila nas je na svoj dom in tam smo imeli kaj videti in hraniti: vietnamskega pujsa, psičko Kepi, ki je kar poplesavala okrog otrok, pa dolgodlakega zajčka ……kot majhen živalski vrt.

Krona stvarstva pa je človek. Končno smo ga dočakali. Bog je ustvaril Adama in Evo. Potrebovali smo dva obrisa. A ni ostalo le pri tem. Vsi smo obrisali telesa, te obrise pobarvali, obstrigli, ter z njimi okrasili stopnišče. Saj tudi prva človeka nista ostala sama na Zemlji.

Nasprotno. Ljudi je bilo čedalje več. Tam, kjer so bili, jim je začelo primanjkovati prostora, zato so se odločili, da bodo vzeli pot pod noge in odšli po svetu. In so šli. Nekateri zelo daaaaaaaleč. In kar naenkrat smo se v pogovoru po misijonski nedelji tako znašli med Indijanci. Kaj smo se naučili pri njih, vam povemo naslednji mesec, seveda, če se do takrat že vrnemo. Trenutno smo na raziskovanju v Ameriki.

Tako lepe jeseni še Mojca in Anica ne pomnita, ki že nekaj let hodita po tej Zemlji. Mi smo jo dobro izkoristili in preživeli v naravi veliko časa.

15. septembra smo se udeležili prvega organiziranega krosa otrok, ki obiskujejo vrtec. Menda se nas je prijavilo preko 3oo.V svoji kategoriji sta dve naši deklici, Ivana in Hana, osvojili prvo in drugo mesto. Vsi ostali pa smo se tudi borili z vsemi štirimi in sopihali, ter uspešno prispeli na cilj. No, čisto zaupno povemo, da sta bili naša vzgojiteljica in njena pomočnica najbolj zadihani. Bravo mi! (Slike si oglejte v fotogaleriji)

22. smo se sprehajali po Stari cesti. Gašper je rekel, da je bil dan, » k so zaprl, pa smo mi šli«. Dobro je povedal, kajne! Če hočete bolj učeno, je bil «Dan brez avtomobila«. Reševalci so vprašali, kdo bi imel zlomljeno nogo. Kar nihče se ni javil. Končno se je ojunačil Ožbej. Ne, niso mu zlomili noge, kje pa! Samo pokazali so, kako v takem primeru pomagajo ponesrečencu. Eli je bila tam najbolj všeč ogrlica, ki jo je dobila od prijazne gospe (kresnička), Ani so bile všeč močne lučke (na gasilskem vozilu)…Vsi pa smo si najbolj zapomnili čarovnikovo predstavo. (Ostale slike si oglejte v fotogaleriji)

26. septembra smo imeli nepričakovan obisk. K nam je prišlo vesoljsko bitje z imenom Mavrisoljček. Vid si je najbolj zapomnil, da je imel škatlaste copate, Lara pa to, da je pobožal njo in Bora. Tina se je opogumila in pobožala njega. In zakaj je prišel? Težave je imel. Neki Zemljani so prišli na njegov planet, z raketo polno smeti, in so jih hoteli tam odvreči. Ne, ne, to pa že ne! Vsi Mavrisoljčki so se uprli in raketa je morala odpotovati nazaj. Toda, kaj če se vrne!? Zato je prišel k nam, ker je slišal, da se pogovarjamo o vesolju in nas je prosil, naj razvrščamo smeti in naj jih naredimo čim manj. Bil je vesel in presenečen, ko je videl, da mi vse to že delamo, da skrbimo za čim čistejšo naravo. Naučil nas je izštevanko, pesmico je zapel s svojim škatlastim glasom,…..potem, potem ga je prijelo pa kakat, da prav ste slišali in kar naenkrat se mu je mudilo. Preden je s svojimi škatlastimi čevlji nerodno odropotal, pa nam je podaril še vesoljske bonbone. Upamo, da nas še kdaj obišče.

Naučili smo se že šest pesmic, ustvarili kar nekaj umetnin, šivali in uživali na spodnjem dvorišču, ki nam sedaj nudi še več možnosti za gibanje kot lansko leto, raziskovalni sprehodi so pa sploh nekaj posebnega. Na enem izmed njih smo srečali »očita kravo«, ob »njem« pa se je pasel mlad bikec. Ko smo si obe živali dobro ogledali, smo ugotovili, da ima »oči krava« vime. Tako je eden od fantov dobil krajši, skromen »poduk« iz naravoslovja. Za danes bodi dovolj.

Konec oktobra se spet slišimo! Mavrični pozdrav.