Župnijski vrtec Vrhnika

V januarju smo z otroki iz skupine Sončkov izdelali vabila, ki so jih otroci odnesli očetom z željo, da se bodo skupaj s svojim "Sončkom" udeležili ure druženja. V četrtek, 24.1. malo pred 17. uro so res začeli prihajati otroci, ki so ponosno za roko vodili vsak svojega očka. Za lažji začetek smo očete posedli na blazine, otroci pa so jim zaplesali. Ampak potem pa je bilo sedenja konec. Sledila je telovadba, kjer je bilo najpomembnejše pravilo, da vse kar delata, delata očka in otrok skupaj. Igrali so se igrico Kdo se boji Črnega moža, vozili "helikopter", hodili po očetovih nogah, se drsali, kepali... na koncu pa še skupaj zarajali in zapeli. Po vsem tem se je vsem prilegel kozarec soka, ob prijetnem kramljanju pa smo si privoščili še piškote. Res je bilo zelo prijetno in težko bi bilo presoditi, kdo je bolj užival - očetje ali otroci.           

V imenu Sončkov: Veronika in Mojca

Kaj bo z našo Zimijado, smo se spraševali po novem letu, saj ni bilo ne duha ne sluha o snegu ali mrazu. Pa taka zima! Kdo neki ima" komando" v rokah?! Staknili smo glave in modrovali. Nič kaj pametnega nam ni prišlo na misel. Tedaj pa.... vremenska napoved.......sneg! Starši, prosimo za kombinezone ali smučarske hlače ter rezervna oblačila. Akcija je stekla!

Tako smo se v ponedeljek skupine Mavrice, Iskre, Plameni in Utrinki med seboj pomešale in preimenovale. Kar naenkrat je imela gospa Martina, naša pedagoška vodja, nove skupine: Severni medvedi, Snežni zajčki, Snežni konji, Snežni angelčki, Snežni samorogi in Poskočne kepice. Otroci posameznih skupin so se med seboj ločili po raznobarvnih trakovih na zapestjih. Naučili smo se himno, ki smo jo nato zapeli vsak dan pred začetkom tekmovanja. Njena vsebina nas je vzpodbujala k zavzetem sodelovanju, a tudi k spodbujanju sotekmovalcev. Snega je bilo obilo  in  med tekmovanjem je na naše veliko veselje še snežilo. Vsako jutro smo se dobro ogreli, kar stori tudi naša uspešna športnica Tina Maze. Počep v levo, počep v desno, nagni se, pazi količek, skok, pristanek in zopet levo in tako naprej. Ko v kolenih vzgojiteljic ni več škripalo in ko so otroci vse žepe napolnili z navdušenjem, se je začelo.

Gospa Nina je prinesla posebne smuči za dva. In potem se je slišalo ":Leva, desna, leva, desna, nič hudega, kar poberi se, noge na smuči in gremo naprej...." To je bilo pa zahtevnejše kot pri Mazejevi. Ona se bori sama s seboj in s časom, mi pa smo se morali prilagajati in priti v paru na cilj. In ne boste verjeli, vsem je uspelo. Kaj pa čas? Ja, ravno pravšnji čas smo prispeli na cilj, kjer nas je čakal bučen aplavz.

Pri naslednji igri pa smo morali narediti nekaj, kar so počeli stari očetje, očetje verjetno ne več. Puzali smo. Ne veste, kaj je to? Poiščite nekoga, ki je stari ata in je služil še pravo vojaščino, pa vam bo natanko pa vam bo natanko razložil, kaj je to. Plazili smo se po snegu do cilja in da je bilo še bolj zapleteno in težko, smo morali s seboj nesti žogo. Stari očetje so s seboj nosili puške!

Tekanje po hribu navzdol in navzgor je poleti lažje kot po novozapadlem snegu, toda gospa Maja je vztrajala. Bob smo prijeli v roke, z njim stekli na vrh hriba, potem pa rito na bob in čim hitreje navzdol.Zaradi krepke spodbude gledalcev nam je šlo navzgor skoraj tako hitro, kot navzdol.

Gospa Suzana pa je za vsako skupino pripravila vrečo in v njej precej materiala. Sledila so navodila. Narediti je potrebno čim hitreje in porabiti ves material iz vreč. Zdaj pa hitro na delo. Oblikovati! Sestavljati!Gladiti, utrjevati!In ko se je zdelo, da smo že skoraj končali, se je sesulo. Kaj neki? Sneženi možje. Zopet od začetka. Bili so zanimivi, igrivi in veseli z lepimi , toplimi šali. Ko je bilo delo opravljeno, smo zarajali okrog snežakov.

Sešteli smo točke, oznanili rezultate in drug drugemu zaploskali. Vsak dan je tekmovalnemu delu sledilo še prosto igranje in uživanje na snegu. Vlaki so se spuščali navzdol in komaj si videl, kje je glava, kje roke in kje noge, le glasen smeh je naznanjal, da jih sestavljajo veseli otroci. In ko so prispeli na končno postajo v dolini, se je zgodba ponovila. Kepali smo se, ciljali s kepami, delali odtise, gazili, se lovili, se bobali, prehitro je minil čas.

Sledilo je preoblačenje. V garderobi se je slišalo:"Čigavo je to? Kam si dal mokro? Prinesi na radiator. Ne v nogavicah na tla. "Ne najdem nogavic!" Počakaj, bova skupaj poiskala! Lulat me, mudi se mi. Ne najdem mokre rokavice. Tukaj so ene gatke... Tudi projekt, morda podprojekt. Navajanje na samostojnost in skrb zase. Kateri projekt je bil zahtevnejši? Morda prav tole preoblačenje in sušenje. Trudili smo se po svojih najboljših močeh, a še se nam je kaj izmuznilo. Ko je babi prišla po vnuka, je dejala:"Rokavice so za ožet!" Dragi starši, hvala za podporo, razumevanje in pomoč.

Za zaključek smo imeli pogostitev. Posebno malico. Sadje smo pomakali v tekočo čokolado, potem pa.... mljask in za konec okusen čaj.

Tudi vam želimo veliko veselja na snegu. Pa srečno!      Anica

»Kdor vesele pesmi poje gre po svetu lahkih nog …« se sliši iz igralnic, hodnikov, igrišč in dvorišč Župnijskega vrtca Vrhnika. Zakaj? Ah pa ne boste rekli, da ne veste zakaj…

Vse se je pričelo, ko smo se nekega jesenskega dne Mavrice, Utrinki, Iskre in Plameni odpeljali proti Kranjski Gori le z enim namenom, da obiščemo skrivnostno Kekčevo deželo. Že zjutraj smo bili vsi na trnih saj nas je čakal dan poln dogodivščin, vedeli smo namreč, da bomo spoznali filmske junake, ki smo jih do sedaj srečali le v filmu. V Kranjski Gori smo se presedli na Bedančev avtobus, ki nas je popeljal v Kekčevo deželo. Bolj ko smo se bližali cilju bolj nam je razbijalo srce, saj ne da nismo bili pogumni pa še kako smo bili, ampak vse je bilo tako skrivnostno, kot bi prišli v neko v deželo, kjer ni bil še nihče in še misel na Bedanca in Pehto… no saj si lahko predstavljate. Pogumno smo zakorakali po gozdni poti a smo kmalu upočasnili korak, zagledali smo kočo. Kar malo smo postali in prisluhnili ter kmalu ugotovili, da na pomoč kliče Mojca, ki je ujeta v Bedančevi kletki. Hitro smo odprli vrata poiskali ključ kletke in rešili ubogo Mojco. Bila nam je zelo hvaležna in odpeljala nas je naprej do Brinceljnove koče. A na poti ni šlo vse tako zlahka, kar naenkrat smo zaslišali jezno kričanje Bedanca. Bil je zelo jezen na nas, ker smo rešili Mojco a ker smo vedeli česa se boji smo hitro pričeli oponašati sovo in ga tako pregnali daleč stran vsaj za tri dni. Varno smo nato prispeli do Brinceljna, ki ima zgrajeno kočo na sklali. Toplo nas je sprejel, nas povabil v svojo kočo v katero smo se povzpeli po mostu, iz nje pa smo se spustili kar po toboganu. Po poti naprej pa smo srečali Kekca, ki nas je bil zelo vesel, da je vriskal in pel. Povabil nas je v njegovo kočo skozi rov, ki ga je čuvala velika sova. V koči pa nas je že čakal Rožle, ki nas je povabil v kočo. Skupaj s Kekcem sta nam zaupala veliko skrivnost, ki pa je seveda ne smemo izdati. Pokazala sta nam tudi grob Volkca ter Pehtin laboratorij, v katerem je polno zanimivih in tudi čudnih stvari. Odpeljala sta nas tudi do tete Pehte, ki je bila zelo prijazna. Ponudila nam je svež čaj iz zelišč ter kruh, ki ga je pravkar spekla, bil je tako sladek mmm… Razkazala nam je tudi svojo kočo, kjer ima spravljenih veliko zdravilnih rastlin. Na koncu naše poti pa smo skupaj s Kekcem, zapeli še nekaj pesmi in se odpravili polni novih doživetij nazaj proti avtobusu.

Res je, da vam Kekčeve skrivnosti ne moremo izdati, lahko pa vam zaupamo, da smo se imeli nepozabno lepo ter še to, da Kekec, Pehta, Mojca, Rožle, Brincelj in Bedanec zares obstajajo in nikar ne dvomite o tem.

Tisti, ki imate za seboj kakšno selitev veste, da je to kar zahteven zalogaj, pa še veš ne natančno, kaj te čaka po njej. Tudi mi smo spakirali, zložili na voziček, potem pa vozili, vozili, prenašali zlagali, sortirali in .....prišel je september. Nova stavba, drug vhod, nova igralnica in več drugih novosti. Toda mi, ki smo sedaj najstarejši v vsem vrtcu ( to je potrebno posebej poudariti, ker se nam zdi pomembno), smo se hitro znašli. Osvojili smo nov ritem, opravljamo odgovornejša dela in naloge...z novo hišo smo se "zlili" tako dobro, kot bi bili njeni stari stanovalci.
Leto smo pričeli s temo O PROMETU.Pomembno je, da znamo na cesti tudi sami paziti na svojo varnost, zato je treba poznati govorico semaforjev, prometnih znakov in talnih označb.Zdaj vemo, da nekateri znaki prepovedujejo, nekateri opozarjajo na nevarnosti, nekateri pa nas obveščajo. Zelo smo veseli, kadar vozniki, ki peljejo mimo vrtca upoštevajo omejitev na 30 km /h, ker so naše noge sicer urne a kratke in še ne zmorejo tako hitro na drugo stran. Če pa se noge še ustrašijo, se lahko zmedejo in je nesreča tu.Iz odpadnega materiala smo izdelali tako zanimiva vozila, da smo jih skoraj patentirali , ker so na najcenejši- ročni pogon in zato tudi ekološka. Tudi z reciklažo ne bo težav. Vse to znamo že petletniki. Le zakaj se stvari potem, ko taki petletniki odrastejo, tako zelo spremenijo. Morda bomo mi to kolesje zaustavili ali  vrtenje preusmerili v drugo smer, saj je znan rek:" Kar se Janezek nauči, to Janez zna".
Gospa Zdenka nas je obiskala s svojim zmajčkom ali krokodilčkom,  ki smo ga poimenovali KROKIŠČETKO. Ima snežno bele zobe in tudi nas uči, da ohranimo čim bolj zdrave zobe. Vaja dela mojstra, tudi Krokiščetko je z nami zelo zadovoljen. S poličke pa zvedavo opazuje zobna miška in čaka na prvi mlečni zobek.
Ker smo radovedni in imamo radi pravljice in zgodbe, smo se odločili obiskati KEKČEVO DEŽELO. Ko so vzgojiteljice to sporočile Kekcu, se ta ni prav nič obiral in je sporoči:" Pridite kar takoj, še pred mrazom in snegom, no kar jutri. Bedanec je zopet ugrabil Mojco. S skupnimi močmi jo bomo lažje rešili. Teta Pehta pa prav danes mesi in peče kruh. Pristavila  je tudi ogromen lonec za najboljši čaj v naši deželi.Kakšne zdravilne kapljice se bodo našle  tudi za vzgojiteljice. Dobro se naučite oponašati sovo in ste lahko povsem brez skrbi. Komaj čakamo, da vas Bedancbus pripelje v našo deželo!" Kaj smo hoteli!? Kar odšli smo in ni nam žal. Imeli smo se res lepo. To, da smo Mojco rešili in da smo v tek pognali Bedanca, pa ste verjetno zasledili v dnevnem časopisju, ki je željno senzacij in izrednih dogodkov. Če tega niso objavili, jim lahko sporočite, da so za časom in da sploh ne sledijo več. Lahko pa pridejo v Kaplanijo in privolili bomo v kak intervju, da si operejo svoje ime. Ostalim pa tole obvestilo. Bedanec je odšev v gore. Lahko spite povsem mirno.
Za časopis Ekipa pa bi bil primeren opis dogajanja na našem spodnjem igrišču. Plezalo je postalo tako obiskano, da je podobno brajdi, s katere visijo grozdi. Ne, pa niso grozdi, otroci so! Gibčnost, spretnost, poskočnost, izvirnost, vztrajnost, iskanje vedno novih možnosti in položajev, pa malo navzgor, pa malo navzdol, hitreje in hitreje. Otroci uživajo v svoji inovativnosti in spretnosti, vzgojiteljice budno opazujemo, opozarjamo, po potrebi"redčimo" grozde,opozarjamo na previdnost in na  to, da se je potrebno močno držati in nikakor ne hiteti ali se prerivati Vsak dan prosimo tudi naše angele varuhe, naj vstanejo ob pravem času, ter se lotijo dela z vso zavzetostjo. Imamo tudi nove, kovinske samokolnice, pripravne za različne materiale. Uporabljamo jih tudi za koristno delo, saj smo opleli prostor pred kapelico, sproti grabimo in pospravljamo odpadlo listje, potem pa saj veste, domišljija je velika! Ko smo že pri gibanju in športu, naj se pohvalimo še z udeležbo na jesenskem krosu. ČISTO VSI OTROCI SO PRETEKLI PROGO  DO CILJA.Težko je govoriti o tem, kdo je v pot vložil več truda- prvi ali zadnji. Vsi so zaslužili velik aplavz. Uspeli so zasesti prvo in drugo mesto pri deklicah. Ko to berete, pa zaploskajte kar vsem,ker smo se pogovarjali o tem, da je najpomembnejši trud, ki ga vložimo.
V septembru smo poskrbeli tudi za  dekoracijo trgovine DG.Ker smo se odločili za "žabjo izvedbo", smo nekaj časa govorili tudi o teh zanimivih živalih, se naučili pesmico o njih,  žabe narisali na karton, ter šivali. Bila je luknja pri luknji, spretne šivilje in "šivilarji" kot so skovali otroci, so šiv za šivom vztrajali do zadnje in nastale so lepe rege.
Da, vse to v enem samem mesecu.
Se slišimo ob mesecu "osorej". 

Biti novinar - poročevalec, ni preprosta stvar. Vsak dan se odvije mnogo dogodkov, včasih toliko, da ne moremo biti prisotni na vseh ali pa o vseh poročati. Pa vendar, obljuba dela dolg in morda bolje pozno kot nikoli.

Torej dolžni smo vam poročilo o Junijadi, ki se je odvijala v Župnijskem vrtcu na Vrhniki, v mesecu juniju, ki je že sramežljivo pobegnil pred septembrom, ki nas kliče k novim izzivom.

Junijada je trajala 5 dni. Na njej smo sodelovali otroci iz starejših skupin in naše vzgojiteljice. Nismo tekmovali npr. Mavrice z Iskrami itd., temveč smo se med seboj pomešali in nastale so nove skupine: Martinčki, Levi, Leopardi, Žirafe, Zajčki in Konji. Izdelali smo razpredelnico in vanjo vsak dan napisali rezultate.

Vsaka skupina je imela drugačno zapestnico, da nismo med tednom pozabili, kam spadamo. Zjutraj smo se zbrali pred športno zastavo, ki se je slovesno razvila, mi pa smo med tem peli našo himno.

Ker je bil teden prijetno topel, je sam vabil k igram z vodo. Tako smo vodo prenašali v peni, v kozarcih, v vodnih balonih, ki jih je bilo potrebno na lopatki prenesti na zbirno mesto, ovijali in obešali smo namočene pogrinjke….

Štafetne igre, kot tudi vse ostale, so spodbudile mnogo »navijanja«, da je donelo po dolini. Navijali smo vse vprek, drug za drugega in vsi smo se trudili po najboljših močeh. Tako hitri smo bili pri zbiranju storžev in vijuganju s skirojem med stožci, da so se vzgojiteljice spomnile nečesa prav posebnega. Postavili smo se v pare, vzgojiteljice pa so nam med seboj zvezale noge. No, zdaj pa dajte, če morete! Do stožca, okrog njega in nazaj. In smo jih! So se čudile in zmajevale z glavo: » Saj to je neverjetno!« Da, zvezani smo prehodili vso pot in zaslužili velik aplavz. Splačalo seje, kajti nato smo se razvezali in sledilo je ….ciljanje z vodnimi baloni. Kako so bile mokre, škoda, da jih niste videli! Kot bi se pošteno polulale! No, tudi otroci nismo bili povsem suhi.

V petek smo prešteli točke in tako so se skupine razvrstile od prvega do šestega mesta. Gospa Martina je slavnostno podelila medalje (dobil jo je vsak, le barve so bile različne) in čestitala, tako kot smo videli na televiziji, ko smo spremljali Olimpijske igre. Sledilo je še fotografiranje za spomin, pa torta za posladek in dobra pijača za pogasitev žeje.

Imeli smo se lepo in prihodnje leto dogodek ponovimo. Tako nekako smo zaključili. Zdaj pa razmišljamo o tem, da ne bi čakali do junija. Morda bomo organizirali pa že decembrijado. Kar pustimo to, da se ne bo komu zlomil ali zavezal jezik!

Želimo vam prijetne dneve v novem šolskem letu, pa na zdravo gibanje ne pozabite.

Otroci in vzgojiteljice iz Župnijskega vrtca

Za radovedne pa še nekaj slik v naši galeriji: povezava tukaj.

V soboto, 19. maja 2012 je na Zaplazu odmevala pesem Blaženi Lojze Grozde, tebi prepeva moje srce. V tem dolenjskem romarskem središču se je zbralo več kot 600 malih in velikih iz katoliških vrtcev širom vse Slovenije, med katerimi smo bili tudi udeleženci Župnijskega vrtca Vrhnika.

Več o dogodku in slike na teh povezavah:

http://www.hmp.si/srecanje-druzin-katoliskih-vrtcev-na-zaplazu

http://www.skofija-novomesto.si/article/2012/may/25/srecanje-katoliskih-vrtcev-na-zaplazu/

Galerija slik spletne strani

Včasih kar dvomimo, da je to res, saj je vreme povsem aprilsko, kot da bi se ustavil čas prav v aprilu. Ko smo pogledali internetno stran, smo bili spet presenečeni. Da, čas se je res ustavil – tam, na zaključku posta. Sploh se ne oglasimo, kot da bi pozabili »vstati od mrtvih« in bi še vedno čakali veliko noč. Ni nam zmanjkalo črnila, niso »pregorele« povezave, le čas nas je povozil. Še dobro, da le čas in ne kaj hujšega.

Še smo tu, v Župnijskem vrtcu, delavni, da le kaj. Na spodnjem igrišču smo zgradili majhno kapelico, »Plameni« so z vzgojiteljico izdelali lep mozaik (malo smo pomagali tudi mi). Uredili smo njeno okolico, posadili zelišča in cvetice. Gospod župnik  jo je blagoslovil in nas tudi. V maju smo se v zgodbah srečevali z Anžetom in Ano, dvojčkoma, ki sta iskala čudeže. Sprva je šlo težko, ko pa so se jima odprle oči, sta ugotovila, da živita obdana s čudeži, ki se jih sploh nista zavedala in da sta sama še največji čudež poleg Božje ljubezni, ki se neprestano izliva na nas. Svet krog nas je čudovit in naša naloga je, da ga ohranimo v lepoti, ki ga krasi.

Spet smo odpotovali  v zgodovino in poklepetali z očakom Noetom, ki je zgradil veliko ladjo in rešil svojo družino in živali. Ker se obnašamo prijazno do narave, smo material, ki je sestavljal piramido, uporabili še za barko, le nekoliko drugače smo ga razvrstili. Dobro smo zadelali vse špranje in brez skrbi preživeli vsa deževja  in pretrese do današnjega dne.

Če povem po pravici, tudi barke ni več, saj nam je golobica prinesla zeleno oljčno vejico. Živali so se želele vrniti v svoje okolje in zaživeti v prostosti.

Tudi mi smo jo «mahnili« na svež zrak  in prehiteli Angleže. Kaj ima to opraviti z njimi? No, v našem vrtcu je sedaj JUNIJADA. Kaj je to? Ste radovedni? Kar bodite! Radovednost je koristna.

Če boste v novice pokukali sredi junija, boste izvedeli. Do takrat pa lep pozdrav.

Šolarji, dobro se držite, potrudite se. Splača se.                    

Mavrice z Mojco in Anico  

Na kratko bi lahko to obdobje povzela z besedami: pomagaj, če  moreš in deli kar imaš. Vsakega od šestih tednov smo pričeli s predstavo v Beli dvorani. Gusti in Bibi sta zaigrala situacijo iz življenja s katero sta nas hotela vzpodbuditi k razmišljanju o svojih dejanjih in o sočutnosti do ljudi okrog nas. O teh vsebinah smo se pogovarjali in iskali rešitve. Darovane dobrine smo odnašali na Karitas, kjer so z nami vsakokrat delili začudenje in hvaležnost zaradi izrednega odziva. Vsak teden je imel svojo vsebino, čeprav se je vse med seboj prepletalo.

Prvi teden smo zbirali posteljnino. Naloga tega tedna je bila zlaganje rjuh po počitku. Postali smo pravi mojstri. Šivali smo na kartonski osnovi (blazine, rjuhe, postelje…) Za tri prijateljske skupine v vrtcu smo izdelali postelje iz kartonske škatle izvezli okraske na rjuhi, s šivalnim strojem sešili in napolnili blazine in » modroce«.

V drugem tednu smo zbirali oblačila za odrasle, v tretjem tednu pa za otroke. Prvi nalogi smo dodali skrb za pravilno obrnjene rokave na oblačilih v garderobi. Izdelali smo lepe slike - lepljenke, ki sedaj krasijo stopnišče. Vsi upodobljeni imajo oblačila iz pravega blaga. Ker smo v tem mesecu praznovali tudi starševski dan in ker smo bili že udomačeni s šivankami, smo za darilo sešili rožice iz gumbov, ki se ne bodo nikoli posušile in upamo, da staršem dišijo po hvaležnosti njihovih otrok.

Zbirali smo tudi igrače, ki jih ne potrebujemo več. V tem tednu pa smo se trudili za natančno pospravljanje v igralnici. Z vso vnemo smo vadili pesmice za nastop v Cankarjevem domu. Krotiti krokodile, orangutane, kače, žabe… to ni kar tako. Tako opravilo zahteva vztrajnost in red. Izkazalo se je, da je bilo delo dobro opravljeno, saj nobena žival ni zbezljala v dvorano, kjer bi vznemirjala obiskovalce. Vse so se ubogljivo vkrcale v Noetovo barko in skupaj z nami preživele nevihto. Na koncu smo ugotovili, da je pesem tista, ki nas drži skupaj, kadar je lepo in ko je hudo. V tem tednu smo zaradi razstave  pohiteli še  z barvanjem pirhov, ki smo jih razstavili v Mali dvorani Cankarjevega doma.

V tednu, ko smo zbirali hrano, so bile vreče tako polne, da smo potrebovali res močne mišice, da smo vse prinesli na Karitas. In smo jih imeli. Mišice namreč! Saj je bila naša naloga spoštljivo ravnati s hrano.   

Ena od postnih nalog je bila tudi umirjeno hoditi v umivalnico, po stopnišču, umirjeno se urediti v garderobi in umirjeno reševati morebitne nesporazume. Za take podvige bomo morali še vaditi.

Zelo radi se igramo na igrišču. Pa ne le igramo, tudi počistili in uredili smo ga. Med čistilno akcijo je čas minil tako hitro, da smo skoraj pozabili na kosilo. Toda želodci so nas še pravočasno opomnili. Po kosilu pa smo vsi, prav vsi ( no vzgojiteljice ne, da ne bo pomote), sladko zaspali. Tale letošnji marec je s svojo toploto in jasnino res nekaj posebnega. Uživamo ga, kolikor se le da.

Dragi starši ,še enkrat  zahvaljujemo za podporo postne akcije!

In še za nasmeh:

Deklici sta se prepirali za igračo. Opazovali sva, kako bosta rešili problem. Nekaj časa sta si pulili iz rok in se odrivali, nato je prva rekla drugi: » A te kregam, a te zatožim!?« In čez čas: » No, hitro premisli in se odloč a te zatožim al kregam!« Na tako » grožnjo« je druga popustila.

Jutranji pogovor:« Sm dobila podplat.« Kaj si dobila? »Podplat!« Ali veš, kaj je podplat? »Ja, vem, sej sm ga dobila. Pokažem. Glej, to je podplat. »No, prov! Pol sm dobila pa tist, da se po steni ne riše!«( podlago za risanje).

Otroci iz skupine Mavrice z Mojco in Anico