Župnijski vrtec Vrhnika

Čeprav Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril Zemljo v šestih dneh, sedmi dan pa je počival, nam otrokom iz skupine Lune stvarjenje ne gre tako hitro od rok. Še vedno ustvarjamo in se čudimo vsem mogočim cvetlicam, živalim in pticam, ki živijo na tem našem planetu. V tednu, ki je za nami, smo ustvarjali s slanim testom, nekateri smo še lepili, žagali in zabijali. Naše stvarstvo počasi dobiva končno podobo. Vmes smo tekli še na Sveto Trojico in se bosi podali na čutno pot. Reševali smo živalske uganke in svoja ušesa urili s poslušanjem različnih inštrumentov. Spreminjali smo se v različne živali in s »čečkanjem« ustvarjali leve, ovce, rože in drevesa. Aja, pa še prepevali smo ljudske pesmi, kjer nastopajo živali, plesali smo in barvali pobarvanke in se veliko smejali. Luštno je bilo.

Suzana

V tednu, ki je za nami, smo se v skupini Lune posvetili knjigi vseh knjig – Sv. pismu. Začeli smo, tako kot se spodobi, na začetku. Na začetku, ko je bila še tema in je bila zemlja pusta in prazna. S pomočjo različnih podob, smo si ogledali stvarjenje. Prvi dan smo pozornost namenili svetlobi – igrali smo se s svetilkami in spoznavali svet slepih. ,,Slepi,, smo se podali na poligon in v delavnico, kjer smo izdelovali rožne venčke.

Drugi dan smo pogledali v nebo. Pogovarjali smo se o barvah neba, vremenu, opazovali, kako se le ta čez dan spreminja in za posamezno vreme izdelali simbole. V treh skupinah smo se preizkusili v različnih dejavnostih – spremenili smo se v snežinke, izrezovali smo točo, sneg in dež in z nji okrasili igralnico ter z Orffovimi instrumenti igrali različne vremenske pojave.

Tretji dan je bila na vrsti zemlja. Najprej smo si ogledali globus, potem pa se igrali s kamni in peskom ter vodo. Z vodo ni bilo težav, tu nam je bilo takoj jasno, kaj naj delamo, pri kamnih, pa smo se na začetku samo gledali.. Le kako naj se igramo s kamni? Kar nekaj časa je trajalo, da smo se sprostili, potem pa so ideje kar deževale in na koncu je za vse zmanjkalo časa.

Odšli smo tudi v knjižnico, kjer nam je ga. Zlata pomagala poiskati knjige o naši Zemlji in vesolju. Sedaj si jih v vrtcu radovedno ogledujemo, se pogovarjamo, čudimo in se mimogrede še česa naučimo.

Vseskozi pa je z nami Sv. Frančišek, ki nam mora postati zgled ljubezni do vsega, kar nas obdaja.

V tednu, ki je za nami, smo otroci skupine Lune spoznavale življenje Sv. Frančiška. Poslušali smo zgodbo o njegovem življenju in si ogledali risanko o njem. Izdelali smo si culice in se s skupino iskre odpravili na Pavlovo transverzalo proti Staremu malnu. V svojih culicah smo nesli malico – jabolko, košček kruha in rozine. S tem smo vsaj v nečem postali podobni Frančišku, saj je on vse kar je imel, lahko spravil v culico. Na sprehodu smo se ustavili na travniku in se čudili bogomoljkam in murnom, ki so se, ravno tako kot mi, veselili sončnega dne. V sredo smo se bosi, tako kot Sv. Frančišek, odpravili po čutni poti in po poligonu. Nekajkrat nas je prav pošteno pikalo in na trenutke tudi žulilo in žgečkalo v podplatke. V četrtek smo se lotili peke piškotov in sirovega zavitka za naše starše. V petek pa smo se, tako kot Sv.Frančišek, odpravili po svetu. S skupino Kapljice smo si zamenjali igralnice. Bilo je prav zabavno, čeprav nas je ga. Martina malo prestrašilo, ko je prišla pokukat, kako nam gre v tuji deželi in nas vprašala, če si bomo ponovno nadeli slinčke in pleničke. Tega na srečo v tuji deželi niso zahtevali od nas, pa tudi mamice in očki nad to navado, ki bo jo prinesli iz tuje dežele, ne bi bili prav navdušeni ;-)

Suzana

Čas teče. Mi pa postajamo vedno boljši prijatelji. V dneh, ki so za nami, smo počeli ogromno stvari. Veliko smo izvedeli eden o drugem. V vrtec smo prinesli fotografije naših družin in veselo pripovedovali, kdo vse je na sliki in kaj vse počnemo skupaj. Svojemu najboljšemu prijatelju smo izdelali ogrlico in narisali njegov portret, Preizkusili smo se v striženju po črti, v plezanju po lestvi, v pobiranju »gum«, dirkanju med količki in v pozornem poslušanju. Skupaj s skupinama sončki in zvezdice smo izdelovali hiške polne otrok za okrasitev našega hodnika in prepevali pesem meseca v različnih živalskih jezikih.

Udeležili smo se tudi krosa vrhniških vrtcev in se odlično odrezali. Aljaž Zalaznik je prehitel vso konkurenco, Eva Ogrin pa se je uvrstila na odlično 3. mesto. Čestitamo!

Prvi teden je minil kot bi mignil. Za nekaj kratkih minut nas je razveselilo celo sonce.

Mi pa smo se razveselili novih spoznanj o sebi in naših starih in novih prijateljih. Cel teden smo iskali podobnosti in razlike med nami. Prijateljem smo predstavili svoje družine in narisali sebe, mamico in atija.

S pomočjo tamburina smo se učili novih imen in novih plesnih korakov.

Sami smo si pripravljali malico, sami smo si točili pijačo, sami smo hodili celo po kosilo. Je kar težko, a počasi bomo postali v tem pravi mojstri.

Suzana in Maja

V zadnjih dneh februarja nas tudi lep sonček ni premamil, da bi šli ven, kajti trije sodelavci iz podjetja Marche so poskrbeli, da je bil to poseben dan, saj so se presenečenja kar vrstila. Da je bil ta dan za otroke zavit v tančico skrivnosti, sta poskrbeli vzgojiteljici Mojca in Veronika že s tem, ker nista podrobneje razlagali kaj se bo dogajalo in so otroci večino stvari izvedeli sproti. S presenečenji pa niso skoparili niti gostje. Otroci so najprej dobili vsak svoje pokrivalo in slinček – predpasnik, potem pa se razdelili v dve skupini. V eni so opazovali stiskanje naravnega soka iz pomaranč, limon, grenivk, vse so sproti poizkušali ter primerjali barvo in okuse. Druga skupina pa je pomagala pri pripravi čokoladnih in borovničevih mafinov. Sami so namazali z maslom pekače, jih potresli še z drobtinami in modelčke napolnili s testom. Vsak otrok je imel priložnost sodelovati v obeh dejavnostih. Medtem, ko so se mafini pekli pa nas je obiskala še maskota podjetja Marche – izredno prikupen velikanski galeb Piky, nad katerim so bili otroci navdušeni. Navdušenje se je kasneje še stopnjevalo, saj je Piky vsakemu otroku poklonil še darilce.

»Marche«, hvala za čudovito dopoldne! Mafini pa so nam tudi šli v slast (kar se vidi na fotografiji J). Bilo pa jih je toliko, da smo z njimi lahko pogostili tudi starše, ki smo jim v popoldanskem času povabili na srečanje.

»Marche«, hvala za čudovito dopoldne!

Otroci z Veroniko in Mojco

Igralnica Mavric se je konec januarja spremenila v Vilo Čira čara in vse kar se je dogajalo v igralnici je spominjalo na pravo vilo iz pravljice o navihani rdečelaski. Vsi otroci, deklice in dečki, so se brez težav poistovetili s knjižno junakinjo in prav tako kot ona raziskovali, šli na čajanko, jedli torto brez žlice, spali tako kot Pika, pekli in seveda jedli palačinke in še in še. Idej za prikupne Pikine vragolije nam ni in ni zmanjkalo. Samo nekaj utrinkov si lahko ogledate na fotografijah.

»Zvončki tu!« Kmalu bomo dobili pravo konkurenco! Najprej postavimo stvari na pravo mesto, da se bomo bolje razumeli. Mi smo otroci iz skupine Zvončki iz Župnijskega vrtca na Vrhniki. Kar 14 nas je. Šest deklic in ….sami izračunajte, koliko je moških korenjakov. Od septembra, ko smo se vselili v lepo svetlo igralnico z atrijem in pogledom preko dvorišča, smo se naučili že veliko stvari. V začetku sploh še nismo vsi hodili. Morda ste že pozabili, kako gre to. Najprej po štirih in potem negotovo po dveh in padec na nos, če je sreča mila, pa na rito. In kaj sledi? Ponovi vajo, dokler ne obstaneš in ne zakorakaš  v širni svet! No, na žalost tisto o padcih še vedno drži, čeprav se jih izogibamo, kolikor se le da. Zdaj pri obrokih že sedimo za mizo, uporabljamo žlice, pogrinjke, kozarčke. Kaj vas zanima….a koliko polivamo? Tisti« taveliki« gospe, ki se tudi varujeta v naši skupini, imata z brisanjem nekaj dela, pa kaj bi. Ko vsi priskočimo na pomoč, si lahko predstavljate, kako temeljito je delo opravljeno, kajne! Skoraj vsi smo dude poslali na dopust, nekaterim so jih požrle krave ali podobna« nespodobna« bitja, pa zgubile so se… na koncu smo ugotovili, da jih ne potrebujemo več. Samo včasih, kar tako malo za tolažbo, kdo. Povedali smo že, da hoja ni nekaj, kar se kupi. Zanjo se je potrebno potruditi. In mi se trudimo, saj gremo na sprehod že tako daleč, da nas prijazni sprehajalci kar pohvalijo. Obiščemo račke, pozdravimo nutriji, srečamo kakšno muco ali psa in mnogo prijaznih Vrhničanov in obzirnih voznikov, ki pri vožnji mimo nas zmanjšajo hitrost. Za to pozornost se vam najlepše zahvaljujemo, sploh pa naši gospe, ki hodita ena spredaj in ena zadaj – vedno, kot da vmes ne bi znali hoditi. Zanimivo, pa tako sta že veliki! V januarju je prva deklica dopolnila drugi rojstni dan, ostali pa smo še mlajši. Toda kaj bi se vznemirjali, leta tečejo, mar ne. Če bi vprašali tisti »taveliki« gospe, koliko let štejeta, bi bili modro tiho. Le zakaj so odrasli taki? Nas pa kar naprej sprašujeta in spodbujata: «No koliko si že star, koliko prstkov  pokažeš?« Neverjetna ženska radovednost…  aha, že vemo! Njima bi zmanjkalo prstov, če bi hoteli pokazati svoja leta. Na koncu še povejmo, da sta to vzgojiteljica Mojca in pomočnica Anica in da sta strašno navdušeni, kadar lulamo ali celo kakamo v kahlico. Tako sta navdušeni, da jima večkrat naredimo to veselje. Nekateri pa o kahlicah zaenkrat še sanjati nočemo. In kje je naša konkurenca? Če bo šlo z zimo tako naprej, bodo travniki kmalu beli od pomladanskih zvončkov in ne od snega. To bo potem naša prava konkurenca. Toda danes smo slišali, da sta se «taveliki« pogovarjali takole nekako: «Zima in gospoda še nikoli ni šenkala!« Kaj neki to pomeni? Pustimo se presenetiti! Zdajle smo že utrujeni od pisanja in razmišljanja. Gremo k počitku. Ko bo spet kaj novega in zanimivega, se znova oglasimo.

 Lep pozdrav Zvončki  z Mojco in Anico.