Župnijski vrtec Vrhnika

Kaj se pravzaprav dogaja ali sodobno, kaj dogaja? Vstopamo v novo šolsko leto. To se sploh ne tiče vseh, bo morda kdo komentiral, pa ni čisto tako. Starši bodo imeli več skrbi, otroci več obveznosti, več bo »ferkerja« od dejavnosti do dejavnosti…..Sama gledam na to še z drugega vidika. Ne samo problemi in skrbi. Tudi nove možnosti za stike, za sklepanje prijateljstev, za nova znanja in izkušnje, novi izzivi in dotiki Božje navzočnosti med nami. Tudi tisti, ki ste s šolskimi klopmi že zdavnaj opravili, se lahko lotite botrstva. Spet neko botrstvo, pa že toliko jih je. Tole, o katerem govorim, nič ne stane. Izberete si učenca, učitelja, razred, šolo ali vrtec, še posebej predlagam naš Župnijski vrtec in vsak dan zanj zmolite svojo najljubšo molitev ali pa molitev oblikujete s svojimi besedami. Cerkev je velika družina živih in rajnih, tudi mi vsi lahko postanemo ena velika družina dobro mislečih, ki se podpirajo,širijo pozitivno energijo in živijo drug za drugega. Namesto da energijo vlagamo v jadikovanje, pritoževanje,morda celo v jezo in željo po obračunavanju, raje podpirajmo drug drugega.

Kadar v vrtcu opravljamo inventuro, je na koncu spiska, vsaj tako se mi zdi, morda se motim, napisano moje ime, saj sem v hiši že tako dolgo, da sem postala njen inventar. Pa so rekli:«Napiši nekaj o našem veselju, o naših obletnicah!« No in sedaj pišem. Pišem o tem, da se podpirajmo v dobrem. Tudi zaposlene se podpiramo v delu in prizadevanju že 25 let, no v tem letu bomo slavili srebri jubilej. Nekoč želje, sanje, potem pa po zaslugi intuziastov realnost. Odprtje Župnijskega vrtca v majhni roza hišici! In danes!? Na njenem mestu stoji nov, sodoben, svetel vrtec, ki v svoj objem in varstvo vabi otroke in z raznimi srečanji tudi starše in bo praznoval deset let. Postal pa je povezovalna stavba vseh Vrhničanov, saj se v njem odvijajo in dogajajo še druge zanimive dejavnosti.

Pred petimi leti pa je dobil mlajšo sestrico Kaplanijo. Obnovljena znotraj in zunaj se preko dvorišča veselo nasmiha Starejšemu bratu. Obe obletnici sta za nas vir zahvale, veselja in seveda izziv in odgovornost za prihodnost. Marsikatera dejavnost bo letos povezana s tem praznikom.

Da pa ne pozabimo kje je Vir veselja in upanja, kdo je Tisti, ki daje rast in kdo je Ta, ki nam Ga je podarila, bomo tudi v tem letu sprejemali Marijo v domove naših družin. To bo naša Marija romarica, ki nas bo povezovala in nas pripravljala še na neko veliko obletnico. Na obletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi.

Vsem otrokom iz desetih skupin, ki bodo s septembrom napolnili naše igralnice, kličemo:«Dobrodošli! Veselimo se vas!« Želimo vam miren začetek z Božjim blagoslovom. Tudi vsem drugim vrtičkarjem in šolarjem, še posebej našim nekdanjim varovancem, ki sedaj žulijo že študentske klopi ali so celo zaposleni, pa pošiljamo lep pozdrav v upanju, da imate na bivanje v našem vrtcu lepe spomine.

Anica Košir Kropivšek

»Maškareeeee!!!!!!« Tako smo vzkliknili (beri: zakričali na ves glas) vsakomur, ki smo ga na pustni torek srečali na sprehodu po Vrhniki. Mimoidoči so nas gledali z nasmehom na ustnicah in veseljem v očeh, obenem pa pripomnili stavek, ki ga na naših običajnih sprehodih pogosto slišimo: »Ja, kako so lušni!«

Prehitevam!

Začelo se je zjutraj, že doma. Oblačenje, mazanje, šminkanje in še kaj. Nadaljevalo v vrtcu, ko smo komaj pojedli zajtrk, tako je vse razganjalo od pustnih norčij. Se prevesilo v smešen jutranji krog, kjer pozdrava nismo podajali, tako kot po navadi – »Dobro jutro Karmen/Nejc/Brin/Hana…..« pač pa »Dobro jutro muca/leopard/dinozaver/kraljična…..« Še z večjim veseljem smo prepevali pesem meseca februarja Čin čun čan, ki govori o krasni coprniški paličici. In z velikim ponosom se je vsak sprehodil po modni pisti maškar ter poziral fotografu. Na koncu pa še ena skupinska. Ampak, kajne, da je res res: »Ja, kako so lušni!«

Petra

Končno smo dočakali dan, sredo, 22.10.2014, ko smo se z avtobusom odpeljali visoko v hribe, točno na Čateno Raven nad Škofjo Loko. Že zjutraj je bilo vzdušje v skupini fantastično, saj so otroci bili zelo navdušeni, polni pričakovanja in želje po bivanju nekje drugje.

Vzgojiteljice smo se sprva zbale, da sploh ne bomo prišle do tja gor, saj so bile prejšnjo noč poplave v Poljanski dolini, in ko smo se peljali, smo vsi opazovali, kako je voda po travnikih in poljih izkopala kanale in vse poplavila. A nas ni to nič prestrašilo. Varno smo prispeli na cilj, kjer nas je že čakal gospodar kmetije s svojo ženo. Postregla sta nam s slastno malico, potem pa smo se porazdelili po sobah in razpakirali kovčke. Kako zanimivo jih je bilo opazovati, ko so si razkazovali nove pižame, zobne ščetke, paste, oh da svetilk ne omenjam.

Pred kosilom smo odšli še na krajši sprehod v bližnji gozd. Vreme je bilo jasno in pogled se nam je razlegal po Škofjeloškem hribovju. Otroci so bili navdušeni nad naravo, koliko hribov in planjav smo našteli, cerkvic na hribčkih in dolin pod nami. Po kosilu pa se je začelo končno »dogajat po kmečko«!

V treh dneh smo počeli veliko zanimivih stvari. Molzli krave, kosili, grabili, se vozili na vozu, prešteli zajčke v hlevu, hranili koze, pobirali sadje pod drevesi, stiskali mošt, spuščali po žici, jahali konja, gugali na trojni gugalnici, ogledali cerkev na hribčku, klekljali, mesili in oblikovali kruh, iskali zaklad, imeli sprehod s svetilkami ter se sprehodili do smučišča Stari vrh. Vsak večer je bil nekaj posebnega. En večer smo imeli pižama ples, drug pa smo iskali pajke s svetilkami v najbolj skritih kotih sobe.

Noben otrok ni tarnal po starših, saj je bilo dogajanje res pestro in za otroke še kako zabavno. Vzgojiteljicam je bil ves trud zagotovo poplačan, ko so otroci bili ves čas nasmejani, polni radovednosti in pripravljenosti za pomoč na kmetiji, zvečer pa so sladko zaspali.

Meta

Čeprav Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril Zemljo v šestih dneh, sedmi dan pa je počival, nam otrokom iz skupine Lune stvarjenje ne gre tako hitro od rok. Še vedno ustvarjamo in se čudimo vsem mogočim cvetlicam, živalim in pticam, ki živijo na tem našem planetu. V tednu, ki je za nami, smo ustvarjali s slanim testom, nekateri smo še lepili, žagali in zabijali. Naše stvarstvo počasi dobiva končno podobo. Vmes smo tekli še na Sveto Trojico in se bosi podali na čutno pot. Reševali smo živalske uganke in svoja ušesa urili s poslušanjem različnih inštrumentov. Spreminjali smo se v različne živali in s »čečkanjem« ustvarjali leve, ovce, rože in drevesa. Aja, pa še prepevali smo ljudske pesmi, kjer nastopajo živali, plesali smo in barvali pobarvanke in se veliko smejali. Luštno je bilo.

Suzana

V tednu, ki je za nami, smo se v skupini Lune posvetili knjigi vseh knjig – Sv. pismu. Začeli smo, tako kot se spodobi, na začetku. Na začetku, ko je bila še tema in je bila zemlja pusta in prazna. S pomočjo različnih podob, smo si ogledali stvarjenje. Prvi dan smo pozornost namenili svetlobi – igrali smo se s svetilkami in spoznavali svet slepih. ,,Slepi,, smo se podali na poligon in v delavnico, kjer smo izdelovali rožne venčke.

Drugi dan smo pogledali v nebo. Pogovarjali smo se o barvah neba, vremenu, opazovali, kako se le ta čez dan spreminja in za posamezno vreme izdelali simbole. V treh skupinah smo se preizkusili v različnih dejavnostih – spremenili smo se v snežinke, izrezovali smo točo, sneg in dež in z nji okrasili igralnico ter z Orffovimi instrumenti igrali različne vremenske pojave.

Tretji dan je bila na vrsti zemlja. Najprej smo si ogledali globus, potem pa se igrali s kamni in peskom ter vodo. Z vodo ni bilo težav, tu nam je bilo takoj jasno, kaj naj delamo, pri kamnih, pa smo se na začetku samo gledali.. Le kako naj se igramo s kamni? Kar nekaj časa je trajalo, da smo se sprostili, potem pa so ideje kar deževale in na koncu je za vse zmanjkalo časa.

Odšli smo tudi v knjižnico, kjer nam je ga. Zlata pomagala poiskati knjige o naši Zemlji in vesolju. Sedaj si jih v vrtcu radovedno ogledujemo, se pogovarjamo, čudimo in se mimogrede še česa naučimo.

Vseskozi pa je z nami Sv. Frančišek, ki nam mora postati zgled ljubezni do vsega, kar nas obdaja.

V tednu, ki je za nami, smo otroci skupine Lune spoznavale življenje Sv. Frančiška. Poslušali smo zgodbo o njegovem življenju in si ogledali risanko o njem. Izdelali smo si culice in se s skupino iskre odpravili na Pavlovo transverzalo proti Staremu malnu. V svojih culicah smo nesli malico – jabolko, košček kruha in rozine. S tem smo vsaj v nečem postali podobni Frančišku, saj je on vse kar je imel, lahko spravil v culico. Na sprehodu smo se ustavili na travniku in se čudili bogomoljkam in murnom, ki so se, ravno tako kot mi, veselili sončnega dne. V sredo smo se bosi, tako kot Sv. Frančišek, odpravili po čutni poti in po poligonu. Nekajkrat nas je prav pošteno pikalo in na trenutke tudi žulilo in žgečkalo v podplatke. V četrtek smo se lotili peke piškotov in sirovega zavitka za naše starše. V petek pa smo se, tako kot Sv.Frančišek, odpravili po svetu. S skupino Kapljice smo si zamenjali igralnice. Bilo je prav zabavno, čeprav nas je ga. Martina malo prestrašilo, ko je prišla pokukat, kako nam gre v tuji deželi in nas vprašala, če si bomo ponovno nadeli slinčke in pleničke. Tega na srečo v tuji deželi niso zahtevali od nas, pa tudi mamice in očki nad to navado, ki bo jo prinesli iz tuje dežele, ne bi bili prav navdušeni ;-)

Suzana

Čas teče. Mi pa postajamo vedno boljši prijatelji. V dneh, ki so za nami, smo počeli ogromno stvari. Veliko smo izvedeli eden o drugem. V vrtec smo prinesli fotografije naših družin in veselo pripovedovali, kdo vse je na sliki in kaj vse počnemo skupaj. Svojemu najboljšemu prijatelju smo izdelali ogrlico in narisali njegov portret, Preizkusili smo se v striženju po črti, v plezanju po lestvi, v pobiranju »gum«, dirkanju med količki in v pozornem poslušanju. Skupaj s skupinama sončki in zvezdice smo izdelovali hiške polne otrok za okrasitev našega hodnika in prepevali pesem meseca v različnih živalskih jezikih.

Udeležili smo se tudi krosa vrhniških vrtcev in se odlično odrezali. Aljaž Zalaznik je prehitel vso konkurenco, Eva Ogrin pa se je uvrstila na odlično 3. mesto. Čestitamo!

Prvi teden je minil kot bi mignil. Za nekaj kratkih minut nas je razveselilo celo sonce.

Mi pa smo se razveselili novih spoznanj o sebi in naših starih in novih prijateljih. Cel teden smo iskali podobnosti in razlike med nami. Prijateljem smo predstavili svoje družine in narisali sebe, mamico in atija.

S pomočjo tamburina smo se učili novih imen in novih plesnih korakov.

Sami smo si pripravljali malico, sami smo si točili pijačo, sami smo hodili celo po kosilo. Je kar težko, a počasi bomo postali v tem pravi mojstri.

Suzana in Maja