MOJE RAZMIŠLJANJE OB ZAČETKU ŠOLSKEGA LETA |
|
|
Med počitnicami sem opazovala čebelje družine. Čebele so znova in znova izletavale in se vračale. Iskale in prinašale so, kar je potrebno za njihovo življenje. Bolj ali manj uspešno. Vedno znova pa so se trudile, vztrajale. Če jih natančno opazuješ, zaznaš njihov življenjski ritem.
Tudi dogodki v našem življenju tečejo v ponavljajočem ritmu, le da se vmes soočamo s krizami, dvomi, trpljenjem, morda obupom, bolečino, pa tudi s svetlimi žarki veselja, ki nas v teh ponavljajočih krožnicah vsakdana izstrelijo v posebno krožnico, kjer se nam zdi življenje nepopisno lepo in ena sama radost.
Ne glede na to, v kateri krožnici doživljanja se nahajamo, se je pričelo novo šolsko leto. Rekli boste: » Ne za vse, mi smo že v penziji!« ali pa »Naš je še v vozičku!« Jaz pa mislim, da za vse.
Naj razložim?!
Za nekatere je začetek šolanja šokanten. Kriza se lahko vleče nekaj časa. Drugi bodo zaplavali v šolsko učenost igraje in z velikim navdušenjem. Učiteljski poklic je zahteven. Poleg tega, da imajo učitelji svoje družine in svoje skrbi, naj bi začutili svoje »službene« otroke in jih spremljali, spodbujali, bodrili, kakor individualno potrebujejo. Če niste ne šolar, ne učitelj, prosim, molite zanje, za ene in druge.
Službe so danes zahtevne, tempo življenja na trenutke nor. Starši pa smo samo ljudje. Kako se umiriti, slišati a ne razvaditi otrok, jih naučiti na red in odgovornost in ob vseh obveznostih ne izgubiti notranjega miru, potrpljenja, vztrajnosti? Če ste starši, molite za dar Sv. Duha, če niste, molite prosim za tiste, ki to pomoč potrebujejo.
Mnogi so podlegli mnenju, da je pomembno samo izobraževanje, vzgoja za vrednote pa ne. Vse bolj pa se kaže, da z vrednotami pade vse in se znanje uporabi v škodo človeštva. Prosimo torej vsi skupaj zase in drug za drugega, da bi bili varuhi vrednot in jih živeli ter tako sejali seme zgleda, kar pa ni vedno preprosto in lahko.
Nekaj prvih dni bo na cestah poostren nadzor nad prometom in posebna skrb za šolske otroke. Kot vozniki z upoštevanjem predpisov veliko pripomoremo k varnosti vseh udeležencev v prometu. Vedno, ne le v prvih dneh. Med tem, ko čakamo v nam dobro znanih kolonah, lahko prosimo UČENIKA za vse mimoidoče, mimo vozeče, za blagoslov dneva.
Pa se ozrimo še v Župnijski vrtec od koder prihaja to razmišljanje.
Uvajanje novinčkov. Za mnoge starše težak mejnik. Če se zavedamo, da je otrok rojen za svet, da vanj vstopi, ga spozna, razišče in oblikuje, nam je lažje, ko naredi korake proč od nas. Vedno znova pa ima naročje, kamor se varno vrača. K temu sodi tudi zaupanje v vzgojiteljice, h katerim otroci pridejo. Skupaj poiščimo varno pot po kateri se bodo otroci odprli življenju.
Prvošolčki, odšli ste! V nas pa ste pustili sledi, neizbrisne. Zapisani ste v spominski knjigi našega srca. Pred vami so črke, besede, povedi, zgodbe. Naj bodo svetle. Štejte in opravljajte dobra dela a se z njimi ne hvalite. Dobrota je posebno seme, ki klije po skrivnostnih zakonih. Razmigajte in razgibajte dušo in telo. Ohranjajte lepe spomine in pozabite hudo. Tisto, manj prijetno, naj vas utrdi, da boste močnejši za preizkušnje, ki pridejo. Pridejo zagotovo.
Najboljša popotnica za življenje je srčna dobrota. Kdor ji dovoli, da se v njem razraste, ima dovolj moči, prave smerokaze in jasen cilj pred seboj. Naj se razraste in polepša svet.
In tisti, »naši taveliki«, ki ste v vrtec vpisali že svoje otroke, ki ste že zaposleni, ki študirate, diplomirate ali se iščete…..Tudi na vas mislimo, tudi za vas prosimo, se zahvaljujemo, da smo del poti preživeli skupaj. Tudi vam pozdrav in dobre želje.
Se strinjate, da se je šolsko leto začelo za vse? Vsi imamo polno dela!
Anica Košir Kropivšek
|
KULTURNI DAN S PREDSEDNIKOM SLOVENIJE |
|
|
Januarja smo vstopili v Cankarjevo leto in v našem vrtcu je letos ta pisatelj pogosto omenjen. Posvetili smo mu veliko pozornosti, celo za pusta so se vse vzgojiteljice našemile v Ivana Cankarja.
Je bil pa prav poseben dan pred kulturnim praznikom. Kulturni praznik imamo sicer v čast Prešernu, a ker je velik del kulture in za Vrhničane pomemben tudi Ivan Cankar, smo v našem vrtcu ta dan posvetili njemu. Ker smo bili 8. februarja doma, smo naredili kulturno prireditev 7. februarja. In ker je 100 letnica res pomembna letnica za Ivana Cankarja, smo se s prireditvijo njemu v čast res potrudili. Da bi bilo vse skupaj še bolj svečano, smo povabili tudi dva pomembna gosta: župana Vrhnike Stojana Jakina in predsednika Slovenije Boruta Pahorja. Oba sta nam dan polepšala s svojim obiskom. V Beli dvorani so mlajši otroci in otroci, ki obiskujejo krožek ročnih spretnosti, pripravili razstavo. Starejši otroci pa so pripravili točke za nastop. Nastopali so še otroci, ki obiskujejo dramski krožek, pevski zborček in plesno šolo Peter Pan. Poleg slavnostnih gostov: župana, predsednika in direktorja našega vrtca Mohorja Rihtaršiča, je nekaj besed spregovorila tudi knjižničarka Zlata Brezovar. Knjižnica ima namreč letos 60 - letnico. Seveda pa je tam veliko tudi Cankarjevih knjig.
Ta dan smo se vsi bolj svečano oblekli. Nekateri kar v obleke iz Cankarjevih časov. Na vrtčevskem jedilniku je bila tisti dan slovenska hrana. Žganci z belo kavo za zajtrk, repa in potica za kosilo in suho sadje za malico. Brez suhih hrušk seveda ni šlo, te je tudi Cankar rad jedel.
Predstava je bila uspešno izvedena, kljub nekaj treme nastopajočih, ki so jo dobro skrivali. Bleščale so se bliskavice fotoaparatov, tam pa so bile tudi kamere, saj je bil o naši predstavi nato kratek prispevek na televiziji. Predsedniku Pahorju je bilo zelo všeč, da je dobil skodelico kave od deklice Lucije (Iskre). Pri točki, ki so jo imeli Plameni, se ni mogel zadržati in se je na glas smejal.
Ja, pomemben je bil 7. februar za nas. Takrat smo bili vsi ponosni, da smo del našega vrtca, Vrhnike in Slovenije. Naj vam še zaupam, da se je enemu očku utrnila solzica ganjenost, ko je izvedel kakšno vlogo bo imela njegova hči na tej prireditvi in kakšne častne goste bomo imeli. Prireditev smo pričeli s slovensko himno (vsaj nekaj Prešernovega), zaključili pa ob zvokih harmonike s prepevanjem pesmi Slovenija, od kod lepote tvoje.
Pa uživajte v lepotah naše čudovite dežele tudi vi.
Kulturni pozdravček iz Župnijskega vrtca!
Monika Kastelic
|
Spoštovani starši |
|
|
naj še na kratko predstavim izlet v Ljubljano v Mesni muzej. V muzej smo malo zamudili, saj sem se zmotila v naslovu (še dobro, da smo imeli Veroniko s seboj, da je to pravočasno ugotovila). Rimljanka Livija je bila prijazna in malo smo jo podučili o današnjih časih, ona pa nas o svojih. Ste vedeli, da so se zbirali na javnih straniščih in vmes kramljali, da so se brisali po opravljeni potrebi z gobico na palčli, ki so jo namočili v vodo? Ali to, da niso uporabljali mila ampak so se namazali z oljem in ga nato s kovinskim strgalom postrgali dol? Da so jedli leže, da so jim hrano stregli sužnji in da so za sladico jedli suho sadje? Svetili so si z oljenko, narejeno iz gline in na koncu smo tudi mi poskusili narediti takšno oljenko. Preizkusili smo tudi čelado rimskega vojaka, je kar težka.
Ko smo zapustili muzej, smo si šli pogledat rimski zid, ki je obdajal Emono. Nato smo se sprehodili mimo Kongresnega trga in si tam pogledali kip Emonca. Pot smo nadaljevali mimo tržnice (tudi Rimljani so jih redno uporabljali) do zmajskega mostu, da smo si ogledali, kje je Jazon premagal tistega grozna zmaja.
Vrnili smo se na kongresni trg, kjer smo pojedli sendviče in počakali še na drugo skupino, da konča z delavnico v muzeju. Vsi skupaj smo si nato privoščili sladoled v Čolnarni. Bilo je namreč prijetnih 20 stopinj, da pa ne bi bil premrzel naš sladoledni začetek, je vsak dobil pol kepice. V tivoliju smo se nato na igrišču zabavali do prihoda avtobusa.
Monika |
PRI ZVEZDICAH |
|
|
Danes smo imeli pri Zvezdicah poseben obisk. Čez vrata, ki so na stropu pri Mavricah, je iz svoje čarobne dežele prišel k nam palček Številčnik. To je takšen palček, ki vse šteje in je preštel tudi nas Prinesel nam je piškotke in posebne naloge (povezane s številkami seveda). Bilo je zabavno in upamo, da nas obišče še kdaj. Če najdemo dovolj veliko lestev, pa obiščemo mi njega...
Monika in Katja
|
RAZIGRANI APRIL |
|
|
Prav vsako leto in tudi letos je prišla cvetoča, dehteča sončna pomlad. V Župnijskem vrtcu čutimo dih tega prijetnega letnega časa na vsakem koraku. S toplimi daljšimi dnevi so tudi naše glave polne novih načrtov. Ker nas narava vabi v svoj objem se družimo med skupinami in hodimo na izlete po vsej Vrhniki. Pri tem opazujemo kako vse okoli nas znova brsti, raste in cveti.
V vsaki skupini se je začelo novo obdobje polno zanimivosti. Tako v skupini Zvončki spoznavajo in raziskujejo naravo, ki se prebuja. Pri Oblačkih in Angelčkih pa spoznavajo pravljične like Muco copatarico in Mavrično ribico. Z otroki bomo spoznavali kako pomembno je, da v življenju znamo deliti in pomagati drug drugemu in koliko dobrega je storila Muca copatarica za otroke. Naučila nas bo tudi kako in kam pospravljamo svoje copate, da nam jih ne odnese. Kako zdravo je gibanje pa bodo spoznali otroci iz skupin Mavrice, Lune in Iskre ter se preizkušali v raznih gibalnih spretnostih. V skupinah Sončki in Kapljice bodo spoznavali svet v barvah. Prav sonce, ki posveti skozi kapljice nam nakloni mavrično paleto barv. Že v vrtcu se učimo tudi matematiko in pri skupini Zvezdice bodo spoznavali like, številke in delali tudi preizkuse. Pomlad pa si bomo popestrili tudi z glasbo in pri Plamenih ustvarjali inštrumente, ter jih spoznavali v glasbenem kotičku.
Da si polepšamo pomladne dni pa smo se odločili, da na našem igrišču s pomočjo pridnih staršev posadimo drevesa. In tako organiziramo popoldne s starši, ki ga imenujemo Dan narave.
Ana Zdešar
|
MUCA COPATARICA PRI ZVONČKIH |
|
|
Januarja se je naša igralnica spremenila v hišo Muce Copatarice. Obuvali in sezuvali smo copatke in copate, copate tudi šivali, jih zlagali, razvrščali, hodili po čutni poti in poiskali mucin dom. Smo se pa tudi sami oblekli v muce in plesali. Skratka, dolgčas nam res ni bilo.
Veronika, Mojca
|
MESECA DVA |
|
|
Kljub zimskemu času snega ni in ni hotelo biti. Zimo smo si ustvarili sami. V zgodbi smo obiskali Babico Zimo. To je prijazna gospa, ki nam letos sneg natrese le občasno in nam pravega sneženega moža ni uspelo narediti. Kepe pa so letele, sneg smo prevažali s kamioni in z njimi švigali sem ter tja, da smo bili pošteno prepoteni…
Na svečnico smo pospravili jaslice, saj je sveta družina zbežala v Egipt, še prej pa so Jezusa darovali v templju. Kako je to bilo, smo si predočili s pomočjo kateheze Dobrega Pastirja po Montessori metodi.
K svetemu Blažu so se za zdravje grla priporočale naše babice, mame, pa tudi mi sami smo prejeli Blažev blagoslov in blagoslovljene bonbone, ki so bili ta dan še posebej sladki.
Spoznali smo gospoda Franceta, našega velikega pesnika, ki je napisal pesmi za polno knjigo, tudi tisto o domišljavi Urški, ki jo je Povodni mož »kr u vodo odvleku in pol je bil vrtinc in je uba požrl. Pa je grmel, pa še dž je mal padov, pa nikol več niso vidl tisto Urško, k je bla domišljava tko.« Ta gospod France je napisal tudi »pesem za Petra Prevca, pa mi stojimo, k Petra Prevca poslusamo«. Himna, smučanje, slovenstvo, ponos, domovina, vse v eni sapi, v enem predalčku, vse v enem piskrčku. Toda dobro je biti ponosen, ponosen na naše, slovensko. Ogledali smo si simbole naše države in jih razložili. Nekateri so »šivali« slovenski grb.
Sprehodili smo se tudi po starem delu Ljubljane in tam »srečali » Franceta Prešerna. Na škofiji nas je sprejel g. škof Franc Šuštar in pokazal grbe vseh dosedanjih škofov. Tega ne vidi kar vsak, mi pa smo!
Na pustni torek smo gostili zanimive goste. Predstavili so se kot »maškare«. Niso bili zgovorni, bolj so kimali, plesali in zganjali pustne norčije.
Na pepelnico smo imeli obred pepelenja in se dogovorili, da se bomo trudili z dobrimi deli doma, v vrtcu, povsod. Naj se dobrota naseli povsod, kjer bomo in lepše nam bo.
Pred nami je živelo že veliko ljudi, ki so živeli zato, da so delili dobroto in plemenitili svet. Najprej smo spoznali Mater Terezijo in njeno življenje. Gospod Blaž nam je pokazal fotografije z njegovega obiska Kalkute, kjer je ta dobra žena delovala. Kot deklica je rada pela, mi tudi. Naučili smo se pesem, ki govori o dobroti, saj tudi mi želimo biti lučke dobrote. Ogledali smo si risanko o tem, kako je pomagala najbolj ubogim med ubogimi. Med predvajanjem risanke pa so tudi našo igralnico zapustili avtomobili, kocke, telefoni, žebljički….Nismo postali najbolj ubogi med ubogimi, smo pa dobili drugačen material za ustvarjanje, sestavljanje, zlaganje in z vsem tem se učimo graditi, se dogovarjati, prilagajati, načrtovati skupaj.
Obiskala nas je redovnica s. Lucija Nastran, ki je več let delala v vrtcu v Murski Soboti in je dobro vedela, kako navdušiti otroke za poslušanje in sodelovanje.
David Horvat, ki dobro pozna Indijo jo je predstavil z besedo in sliko. Pravi popotnik z mnogimi izkušnjami. Ko smo se vrnili v igralnico, smo sedli na preprogo, tako kot v Indiji in prižgali dišečo svečko. Kasneje pa je postala to čudežna preproga za piknike, počitek, za sestavljanje mesta in še kaj bi se našlo.
Do konca meseca se bomo srečevali še z Antonom Martinom Slomškom, njegovimi basnimi, pesmimi in si ogledali današnji pouk v OŠ Ivana Cankarja. Tako se že pripravljamo na pravo šolsko učenost.
Anica Košir Kropivšek
|
OBISK LJUBLJANE Z DEKANOM G. BLAŽEM |
|
|
Novo leto smo v Župnijskem vrtcu Vrhnika obarvali z zimsko tematiko, čeprav o snegu ni bilo ne duha ne sluha oz. smo ga dobili le za vzorec.
Najmlajše skupine Mavrice, Oblački, Kapljice in Angelčki so spoznavali zimo na matematičen način. Zvončki so raziskali pravljico Muca Copatarica po dolgem in počez. Sončki in Zvezdice so imeli glasbeno obarvan mesec. Spoznali so veliko inštrumentov, glasbenikov, obiskali pa so tudi glasbeno šolo. Lune so ob pravljici Babica zima izdelovali snežake in si pripravili zimsko idilo kar na stopnišču. Sosedje v Kaplaniji smo se zabavali z nič kaj zimskimi temami. Plameni so imeli gibalno obarvan mesec, Iskre pa smo se posvetile nenavadnim vprašanjem in jih reševale na matematičen način: Kaj če bi imela Zemlja obliko kocke? Kaj če bi živeli na severnem polu? Kaj če bi lahko ljudje kontrolirali vreme? Kaj če bi lahko potovali v prihodnost? Kaj če bi bilo vse enake barve? In še mnogo drugih vprašanj.
Najbolj odmeven dogodek v tem mesecu pa je bil zagotovo obisk Ljubljane, ki se ga je udeležilo kar 7 skupin od 10. Ogledali smo si ljubljansko Stolnico, Prešernov trg, tromostovje, tržnico in prelepe jaslice v Frančiškanski cerkvi.
Ker smo zadnje dni zelo veseli, kadar nas na igrišču ali sprehodu ogreje sonce, bi zimi z veseljem pomahali v pozdrav in ji rekli nasvidenje do naslednjega leta, a ker seveda ljudje ne moremo kontrolirati vremena, se lahko le pustimo presenetiti. Tudi presenečenja obožujemo!
Meta Žitko
|
|